Po dolgem času

... sem se odločila, da spet kaj napišem na Rinin blog. Spet naju dolgo ni bilo, pa ne zato, ker ne bi bilo materiala, ampak smo nekako prišli v mirne vode. Življenje z Rino je postalo precej umirjeno in ustaljeno. Pred kratkim, 30. aprila, je dopolnila 3 leta in sem dojela, da ti psi dejansko popolnoma dozorijo prav okrog 3. leta starosti. Pri tem pa mislim na psihično zrelost.
Pri treh letih lahko rečem, da je izjemno bistra, poslušna in privržena družini. Je naša cartika, ki nam polepša prav vsak dan, vsako juto in vsako vrnitev domov...
Še kar vztrajamo pri vsakodnevnem sprehodu in rednih izletih v naravo. Ja, tudi to poletje bo šla z nami na morje. Drugače si nit ne bi znali predtavljati dopusta.

Morje

...ja zbrali smo pogum in se z Rino odpravili na počitnice. Ko je padla odločitev, da gre z nami na morje, smo se sprijaznili, da to ne bodo počitnice, temveč aktivne počitnice. Predvidevala sem, da ne bo mirnega ležanja pod senčnikom, da bomo morali na divje plaže, da nas ne bodo pustili v katerokoli restavracijo, da bodo lastniki apartmaja komplicirali, ko jo zagledajo (tako veliko)... Vse, kar sem predvidevala, pa je bilo popolnoma drugače. Ko sem se dogovarjala za apartma, me gospa ni vprašala kako je velik ta naš pes, ampak šele pri naslednjem pogovoru. Hm, pa sem rekla, da je srednje velika (dejansko so doge, bernardinci ali hrti res večji). Pa je gospa na to odgovorila, da njej ni pomembo kako je velika, saj bomo mi skrbeli za njo. Ja, tako smo naleteli na izjemno prijetne ljudi, ki so ljubitelji živali. Kopali smo se na vseh plažah in nas v 14 dneh ni nihče niti grdo pogledal, kaj šele napodil s plaže. Tudi v restavracijah in konobah niso komplicirali. Bila sem prijetno presenečena.

Presenetila me je tudi Rina.Ttako pridne in poslušne je še nisem doživela. Na plaži se od nas ni oddaljila za več kot 5 metrov, ni se zagnala k nobenemu psu, ni zalajala, pod senčnikom je spala tudi po 2 uri. Povodec smo uporabili le v mestu, do plaže in na plaži pa ga ni potrebovala.
Res pa je, da smo zmeraj poiskali plažo, kjer ni bilo na tisoče kopalcev.

Kopanja ji nismo omejevali. Preden smo se odpravili na morje, sem prebrala nekaj nasvetov za počitnice s psom, kjer je pisalo, da naj bi se pes kopal v morju enkrat na dan. Jaz se tega nisem držala in je šla v vodo zmeraj, ko je šel nekdo od nas. In tako je bilo 14 dni, cele dneve. Zvečer sem jo stuširala in je bilo vse vredu. 

 Besede ˝joj kako lep pes˝ pa smo slišali na vsakem koraku in v vseh jezikih. Kamorkoli smo prišli je mamila poglede. Tudi na plaži je bila prava atrakcija, ljudje so se ustavljali in opazovali, kako se kopa, skače v vodo, spi pod senčnikom.

Do naslednjega leta, pa bomo še nekajkrat čofotali v  Varaždinskem jezeru.

Dolgo naju ni bilo

Res je, dolgo naju ni bilo na spletu, kar pa ne pomeni, da sva zaspali. Prav nasprotno! Za nama so izjemno aktivni, naporni in razburljivi dnevi!
Velikokrat je resnično težko uskladiti vse obveznost, ki nam jih življenje naloži. Rina pa zahteva svoje!
Dan se prične z obiskom nogometnega igrišča, ki mu doma pravimo speedwy, saj ima tam sedež, poleg NK Petišovci, tudi speedway team Lendava. Ja, speedway je Rinina najljubša beseda. Od trenutka, ko vstanem, me Rina spremlja, od kopalnice do kuhinje...in samo čaka, kdaj bo že rekla ˝speedway˝. Ko izgovorim to magično besedo, se prične tekanje po hiši, iskanje povodca, grizenje flaške v kateri ji nosimo vodo. Prava evforija.
Ko pa delam dopoldne, pa točno ve, da danes iz speedwaya ne bo nič. Že po oblekah ugotovi, da grem tokrat sama od doma.

Še sreča, da smo pri hiši štirje, ki jo imamo enako radi in se ji vsi maksimalno posvečamo. Pa tudi moj delovnik ni klasičen 8 urni, tako da sem veliko doma.

V popoldanskem času Rina veliko počiva oziroma spi. Še posebej, ko so temperature blizu 20 stopinj. Šele proti večeru se zmiga iz hiše. Naredi obhod po dvorišču in že čaka, čaka, čaka ... kdaj gremo na sprehod.  Načeloma se odpravimo v naravo, kjer ni prometa, da lahko prosto teka.

Občasno pa delam popoldne in takrat me z L. prideta iskat k šoli. Že doma ji pove, da gresta iskat M. v šolo in je več ni potrebno vodit, saj točno ve, kje me bo našla. Ko me zagleda pri vratih se od veselja ne more pomiriti. 

Lahko bi rekla, da imamo dobro načrtovane dneve in če komu kaj pride vmes, ga nekdo drug nadomesti. Smo precej usklajeni in organizirani, saj edino tako lahko opravimo vse, kar smo si začrtali.  Dejansko pa nam časa nikoli ne zmanjka, saj skrbeti za psa pomeni skrbet zase.

Ker pa je Rina v zadnjih 6ih mesecih močno napredovala, kar se tiče poslušnosti, smo se odločili, da je do jeseni ne bomo več ˝gnjavili˝ s šolo. Le občasno se bomo odpravili na poligon k trenerju N., da ga ne pozabi :)

Naslednji podvig, ki ga načrtujemo je morje. Še zmeraj zbiram pogum, saj vem, da to ne bo dopust. Ali se motim? A je možno dopustovati s psom?

30.04.2011 - Rinin 2. rojstni dan

Danes je naša Rina dopolnila 2 leti.

 

Vse naj naj naj lubika!!!

Sterilizacija da ali ne?

Za nami je 3. Rinina gonitev. O prveh dveh nisem nič pisala, saj sta potekli popolnoma brez težav, celo neopazno.  Hodili sva na redne sprehode, snubcev ni bilo v bližini, celo njen prijatelj Lux se ni zmenil za nove vonjave. Le občasno se je približal naši ograji, da sta se malo povohala in to je bilo vse.
Sredi decembra pa je nastopila 3. gonitev.  Pričela je krvaveti in to za cel mesec in pol prehitro. Veterinar me je potolažil, da se to dogaja pri psičkah, ki niso nikoli kotile. Naj bi se jim, zaradi naravne potrebe po nadaljevanju vrste, ciklusi skrajšali.
Tokrat pa smo opazili spemembe v Rininem vedenju. Postala je poredna, neposlušna in nasploh vragolasta. Cele dneve je patruljirala ob ograji in nalajavala vse kar je šlo po ulici, od ljudi do avtov. Tudi Luxu se je zbudil nagon, saj je veliko časa preživel ob naši ograji in se z Rino ljupčkal. Ker pa en k drugemu nista mogla sem slišala kako oba žalostno jamrata.

Sprehodi več niso bili izvedljivi. Nekajkrat sva se, optimistično, odpravili na krajši potep, a sva se hitro vrnili domov. Vso pot je vlekla, kakor bi jo kdo preganjal. Pa ne samo v smeri naprej, ampak levo, desno, nato k eni ograji pa k drugi. Poleg! Stoj! Sem! Besede, ki jih je prej dobro poznala so ji postale tujke. Kakor bi ji govorila v kitajščini.

Okrog celega dvorišča smo zakrpali vsako luknjo, skozi katero bi se lahko prebil kak manjši kuža in upali, da je kak večji ne preskoči. Kljub temu je enemu uspelo in to večkrat. Res so iznajdljivi in gibčni, ko jih zagrabi sila nagona. Z Rino sva počivali v hiši, ko sem slučajno pogledala skozi okno in opazila vaškega mačoja Đonija kako se potika po dvorišču. Ko me je zagledal pri vratih, je hitro švignil za hišo in že je bil izven ograje. Ni mi jasno kako in kje mu je uspelo. Nikjer ni luknje, sam pa ni dovolj velik, da bi jo preskočil. To je bilo v času nenehnega pokanja in je Rina več časa preživela v hiši, kakor zunaj. Na nek način nam je pokanje pomagalo pri premagovanju nagona.
Upam, da se ni kaj zgodilo za našim hrbtom ... od takrat nimam miru.
Vse bolj premišljujem o sterilizaciji in berem razloge za in proti. A najhuje mi je dejstvo, da jo moram odpeljat na pravo operacijo, da se pri narkozi lahko kaj zaplete in da bo imela po operaciji bolečine.

Dogsitter

Ne dolgo nazaj sva se s prijateljico pogovarjali, kaj vse smo pripravljeni narediti za sočloveka. Nekako sva se strinjali, da za svoje bližnje oz. tiste, ki jih imaš rad, lahko storiš marsikaj. Vse pa je odvisno od tega, kdo je ta človek, kaj in koliko nam pomeni.
In kaj smo ljudje pripravljeni narediti za svoje štirinožne prijatelje?  Veliko ... včasih smo prav smešni, saj pse ljubimo bolj, kakor ljudi okoli sebe. Pri njih vemo, da ne bomo razočarani, kar pa se v človeškem svetu nikoli ne more zagotoviti.
Kot sem že pisala, Rine ne zapiramo v pesjak, razen v izjemnih primerih in to samo za kratek čas. Ta kratek čas je max 2 uri, nekajkrat na leto. Jasno mi je, da bi morala bit navajena na pesjak in da ji v njem ne bi bilo nič hudega, ampak ... pri srcu me stisne, ko jo zaprem in me žalostno gleda s tistimi svojimi črnimi okicami.
V decembru in začetku januarja pa se je pri nas zvrstilo kar nekaj fešt, poroka in okrogli rojstni dnevi, na katere smo bili povabljeni vsi. Ob vsakem povabilu pa sem najprej pomislila ˝Kam z Rino˝? Da bi bila 10 ali 12 ur zaprta, ne pride v poštev. Lahko bi jo odpeljala k babici, saj tam preživlja veliko časa. Ampak smo zmeraj tudi mi tam. Nikoli pa je nismo pustili same pri njej, ker ima babica veliko dvorišče, ki pa ni povsod ograjeno in je v bližini gozd.
Bila sem odločna, da Rina potrebuje dogsitterja. Dogsitter pa naj bi bila oseba, ki jo Rina pozna oziroma jo ima rada. In smo jo našli ... prav našo babico, ki je bila pripravljena prit k nam in bedet dolgo v noč, ko je Rina pod višnjo čakala, da se vrnemo. Mi pa smo mirno in brez slabe vesti feštali.

Ja, tako daleč smo pripravljeni it za naše ljubljenčke!

Decembrske norosti

Prelepi decembrski dnevi, ki sva jih z Rino izkoristili do zadnje minutke, se bližajo h koncu. Morda čudno zveni, ampak me veseli, da bo končno mimo ta evforija, ki nekaterim pomeni vrh doživetja, Rini pa le eno - strah. Pri tem pa mislim na neobzirno in nevarno pokanje petard. Ma kaj petard, te niso dovolj glasne, zato se slišijo streli celo iz ognjenega orožja.
Jezi me, ker ne moreva preživljati časa na prostem, kakor sva ga doslej.

Rina pa ni bila zmeraj strelo in ˝pokoplaha˝. V času najhujšega neurja z grmenjem in bliskanjem strel je sedela na svojem hribčku in opazovala okolico. Tudi pokanje petard je ni preveč motilo. Strahu ni bilo vse do nemilega dogodka, ki se je zgodil v času lanskega veselega demebra. Z Rino sva se igrali na dvorišču in popolnoma ignorirali izživljanje nad pirotehniko v okolici, dokler sosed , ki je od nas oddaljen komaj 50 metrov, ni pognal v nebo paleto ogromnih, frčajočih raket. Ker smo mi nekaj metrov višje so se odpirale nad najinimi glavami, nizko. Občutek je bil skrajno neprijeten.Tudi sama sem se ustrašila. Tu je bil konec veselega decembra.
Od takrat naša Rina več ni pogumnica, ki se ob neurju postavlja na dvorišču, ampak nasprotno, skriva se v hiši, ob kauču, kjer se počuti najbolj varno. Vsak strel, pok ali grmenje povezuje s tistimi raketami, saj neprestano gleda v nebo oziroma v strop.

Danes sem jo, ob pokanju, poskusila animirati z žogo in skrivalnicami. Lepo nama je šlo dokler so se steli in poki slišali v daljavi, ko pa se je zbudil naš dragi sovaščan, pa je zabave bilo konec. Hitro se je skrila v spalnico in glavo potisnila pod posteljo.

Zima, zima bela...

... ima poseben čar.  Ljudje smo tako prisrčni v vseh tistih šalih, kapicah, rokavičkah; bolj otroški in razigrani.
Pokrajina je pokrita s snegom in vse postane bolj tiho in umirjeno. Noči več niso čisto noči, ko se tisto malo svetlobe odbija v snegu in tvori diskretno sijanje.
Ni je čez zimsko idilo. Pokrajina odeta v snežno odejo, toplo stanovanje in vonj po cimetu. Velikokrat me zagrabi nostalgija ... bližajo se prazniki. 
V daljavi se lesketajo lučke, ki jih s vso svojo domišljijo, postavljamo na okna in smrečice, da bi le dočarali praznično vzdušje.

 

Tudi Rina se veseli zime, saj je to njen najljubši letni čas. Dneve preživlja v snegu. Samo občasno pride v hišo, se malce pogreje, nato pa gre spet ven.
Naši rituali se niso nič spremenili, čeprav moram priznat, da mi je večkrat težko zapustit toplo stanovanje, da bi šla z njo ven. A ni druge...zjutaj se odpravimo na igrišče (speedway in nogometno), popoldan sledi igra v dvorišču, zvečer pa še sprehod.

 

 

Zimski večer pa se zaključi s poležavanjem ob topli peči in čaju.

Marley and me - Rina in jaz

Ob nakupu mladega psa se je treba zavedati, da ne bo šlo vedno vse po planu. Mladi kužki imajo precejšnje težave z avtoriteto in obnašanjem. V pravilno vzgojo je potrebno vložiti veliko truda in ogromno časa.
Sama bi jo včasih najraje zatajila ali se pogreznila v zemljo od sramote, ki mi jo je Rina priredila. Vendar nikoli ni bilo nič tako pomembno, da bi ji zamerila.
Nedavno sem pogledala film ˝Marley and me˝ in našla veliko stičnih točk. Labrador Marley je bil vihrav, norčav in neposlušen kuža, ki je zmeraj našel način, da je kaj ušpičil. In prav takšna je bila naša Rina. Hmmm....če sem iskrena je še zmeraj.
V šoli je bila tako poredna, da smo jo morali po nekaj mesecih izpisati, ker se tam ni dalo delat z njo. Najhuje je bilo to, da je motila svoje ˝sošolce˝. Tisti, ki si je ogledal film o Marleyu, se bo zagotovo spomnil inserta iz pasje šole. Jaz sem se močno nasmejala, ker sem se spomnila najinih dogodivščin.
Porednega psa pa ne moreš kar tako pustit brez šole. Nevzgoja ali nepravilna vzgoja lahko prinese hude posledice. Ni bilo druge rešitve, kakor individualno učenje z gospodom N. Temu gospodu doma pravimo kar Cesar Millan, ker je v zelo kratkem času prevzgojil našo porednico. Tako se zdaj mirno lahko odpravimo tudi na poligon v pasjo družbo.
Rinin učitelj nas še zmeraj obiskuje dvakrat tedensko, kar pomeni, da se v njeno prid  moram nečemu odreči. In tudi to odrekanje je del vsakdanjika pasjeljubcev. Namreč časi psov čuvajev, ki so pripeti zunaj na verigi, so mimo. Pes sodi v družino in mora biti njen enakopravni član.

Film ˝Marley and me˝ je posnet po resnični zgodbi. Gre za izjemno zgodbo o prijateljstvu, kakršna je tudi najina.

Končno sonček

Končno smo spet imeli lep, sončen, jesenski dan. Zame je jesen najbolj barvit del leta. V naravi je polno pisanega listja, ki nekako naznanja, da se bliža zima. Vse diši po svežem moštu in pečenem kostanju.
Ugotovila sem, da je cela družina odvisna od lepega vremena in sonca. Lahko je -5, ampak naj ne dežuje. S tem se strinja tudi naša Rina, saj smo ji takrat čez cel dan na razpolago.
Ko pa dežuje imamo pravi kaos na dvorišču, na terasi in tudi v hiši. Za to zmeraj poskrbi naš nagajiv kuža. Ne bom več o dežju...danes smo imeli izjemno lep dan.
Na jutranje razgibavanje smo se podali na nogometno igrišče.

Preostanek dneva pa smo preživeli na dvorišču. Vsak si je našel neko zaposlitev, Rina pa je vdano skrbela, da z delom ne bi pretiravali.
Ukradla je vse, za kar se ji je ponudila priložnost, od metle do polena, in nas tako vabila k igri in tekanju po dvorišču. 

Pregled pri veterinarju

Predvčerajšnjim smo z Rino obiskali veterinarja, ker se je nekaj dni močno praskala okrog in v ušesih. Dosedaj na pregledih ni bilo težav. Dvignili smo jo na mizo in veterinar ji je brez težav izmeril temperaturo, vzel kri in cepil.
Tokrat pa ni bilo tako, kar sem tudi predvidela. Imela sem občutek, da ne bo lahko, ker je Rina že nekaj dni zelo poredna in neposlušna.
Pri vstopu v ordinacijo je prevohala vsak kotiček prostora, saj so pred njo bili tam dugi pacienti.
Nato se je pričel cirkus. Dvignili smo jo na mizo in veterinar ji je poskušal z aparatom pregledati ušesa. Ni dovolila. Celo vstala je in poskušala skočit z mize. Noben ukaz ni zalegel, niti povišan ton.
Pa smo jo spustili na tla in počakali, da se pomiri. Med pomirjanjem ji je uspelo skočit na vrata, jih odpret in se zagnat po hodniku.
Nov poskus prav tako ni bil uspešen in veterinar se je odločil, da jo pripeljemo naslednji dan, na tešče, da jo malo omami za pregled. Nikakor se nisem mogla sprijaznit z dejstvom, da moj pes, v katerega vlagam vso svoje pedagoško znanje, ni poslušen.
Pa smo poskusili še enkrat in še enkrat...dokler nisem prijela tisti aparat v roke, jo stisnila k sebi, da se ni mogla več premaknit in ji potisnila kamero v ušesa. Posnetek je pokazal rahlo vnetje.
Veterinar je samo nemo gledal, kaj se dogaja v njegovi ordinaciji. Verjetno je bil začuden, da sem tako reagirala in najbrž vesel, da tega porednega psa ne bo moral obravnavat še naslednji dan.

Mene pa že skrbi kako bo v petek, ko moramo na kontrolo, po kuri antibiotikov.

Trgatev

Najlepše trgatve so, ko jesensko sonce ogreje in se vsi bližnji zberejo z veliko dobre volje. Prav zaradi sonca, ki se je za vikend odločilo poslovit od naših krajev, smo trgatev opravili v četrtek.
To je bila naša prva trgatev v tem vinogradu in tudi le prvi del trgatve, saj smo trgali le ranino.
Naš vinograd se razprostira na izjemno lepem hribu, tik za našo hišo.

Z vrha vinograda je, ob lepem vremenu, razgled enkraten. Lendavske gorice se razpenjajo nad ravnicami Panonske nižine. Pogled v daljavo nam lahko seže do Medžimurja, Madžarske in celo do Pohorja.

Z Rino se velikokrat spehajava med vinogradi in nadaljujeva pot v bližnji gozd. In prav iz tega gozda prihajajo v naš vinograd srne, lisice, zajci, fazani...za katerimi se Rina z velikim veseljem zapodi. Zmeraj jo moram imeti na očeh.
Ko so se vsi trgači zbrali, smo se napotili v vinograd, za nami pa je, skoraj nevidno, cepetala Rina. Odločno sem jo poslala nazaj v dvorišče, ker domači morajo skrbet za dobro voljo, pijačo in jedačo in ne gledat za psom.
Ojoj, takrat se je pričel jok in stok. Rini se paralo srce, ker ji nisem dovolila z nami. Naredila sem še nekaj korakov, se obrnila ter zagledala žalosten pogled moje lubike. Moje mehko srce je odločilo, da sem se vrnila po njo.
Moram priznat, da Rina še ni dosegla tisto poslušnost, ki so jo jaz želim. Recimo, če se zapodi za mačko, se ne bo ustavila na prvi STOJ, ampak šele na trtji ali celo peti. Ne vem pa kje bi se ustavila, če me ne bi bilo v bližini in ne bi bilo odpoklica. Morda kje na Madžarskem.
Tokrat pa nas je vse prijetno presenetila, kot bi vedela, da mora biti pridna, če želi ostati z nami.

Ni se oddaljila od skupine niti za eno vrsto. Prešarji in brentarji so jo vabili v dvorišče pa ni šla. Pridno je sedela, ležala in samo opazovala okolico. Ko smo se mi premaknili, se je tudi ona ter ponovno sedla. Izkazala se je in si prislužila lepo nagrado.

Tako je minila naša prva, manjša, trgatev. V soboto pa sledi drugi in obsežnejši del. Upam, da bo tudi tokrat lep, sončen dan.

˝pol človek˝

Nekje sem zasledila, da ovčarske pasme dosežejo znanje in inteligenco dveletnega otroka. Otrok pri tej starosti obvlada marsikaj.
Ko sem primerjala znanje naše Rine z znanjem dveletnih otrok, sem ugotovila, da je res nekaj v tem.
Rina ne zna govoriti, ampak nam s svojim obnašanjem in neverbalnim komuniciranjem lahko ˝pove˝ vse. Ko je lačna pride do mene, zalaja, me zagrabi za roko in odvleče do svojega krožnika. Če izprazni posodico z vodo, jo prinese in mi jo vrže pod noge. Najpogosteje pa nas vabi k igri, in sicer tako, da prinese eno od svojih igrač in nam jo polaga v roke. Zjutraj me zbudi točno ob določeni uri, zmeraj nekaj minut preden mi zacinka budilka.
Med počitnicami se je navadila, da grem z njo zjutraj, okrog 9ih, na nogometno igrišče in proti večeru na sprehod. Ker so se moje počitnice, žal, podaljšale za nedoločen čas, smo ta ritem obdržale. Tako se, tudi ko nimam volje, ne morem izmuzniti, saj približno ob istem času privleče povodec in čaka, čaka, čaka.....dokler se ne zmigam.
Zadnjih nekaj dni se je močno spremenila in se veliko več časa zadržuje v hiši. Prej je prišla, preverila.če je vse pod kontrolo in če smo vsi na številu ter šla takoj nazaj ven. Sedaj pa tudi počiva v hiši. Verjamem, da se bo to spremenilo, ko bo padel prvi sneg. Takrat je ne bomo dobili v hišo.
V enem zapisu sem napisala, da Rina razume 50 besed, ampak se je ta številka vsaj za enkrat povečala. Z njo komuniciramo kakor s človekom (otrokom). Preprosto se razumemo. Razume tudi besedne zveze, kot so:
M. je v kleti, pojdi dol! ... res se obrne in gre v klet
Pojdi k ograji in čakaj! ... gre k ograji in čaka, kdo bo prišel
Poglej, kdo je v vinogradu! ... res gre v vinograd
Kje je N? ... me odpelje do N.
Vse to je rezultat tega, da se čez cel dan nekdo ukvarja z njo in se z njo tudi pogovarja. Rina z nami živi in se je zelo počlovečila, in prav zaradi tega sem ta zapis poimenovala ˝pol človek˝.


Veliko ljudi se ne strinja in ne razume našega načina življenja. Zdi se jim nesprejemljivo, da ima pes vstop v hišo, da spi v hiši, da jo včasih hranimo iz roke, da potuje z nami, da nam je hudo, če jo enkrat v dveh mesecih zapremo v pesjak, da jo ljupčkamo (to je bljak in fuj), da jo tolažimo, ko pokajo petarde, da ji peremo zobe, da jo kopamo v kadi, da se en obrok kuha samo za njo...

Ne razumejo in tudi sama nisem razumela, dokler nisem na svoji koži doživela privženost in ljubezen, ki jo lahko nudi pes.

Zvesta spremljevalka

Nekje sem že zapisala, kako nas Rina želi imeti na očeh in nas skoz spremlja. Če pa mora izbirati, koga bo zasledovala, sem to vsekakor jaz.
Sedem k pisalni mizi, Rina pa k vratom in me opazuje ali zaspi. Se uležem na ležalnik, Rina se uleže pod ležalnik. Kuham kosilo, Rina mi je tik ob nogah, tako da jo moram preskakovat. Grem na vrt, gre ona z menoj.

V času vročin jo velikokrat zvabim v hišo, da tam zaspi, na hladnem. Ko zadrema, se sezujem in se počasi, na prstih, poskušam odtihotapit ven. Ko že stopam proti vratom, se ozrem nazaj in glej kdo gre za menoj...Rina! Ni šans, da mi uspe. Ugotovila je, da ji poskušam uiti in je še toliko bolj pozorna, saj zadnje čase niti do vrat ne pridem, pa me že prehiti. In tako cel dan cepeta za menoj, jaz pa ji cel čas nekaj govorim. Včasih kar nekaj.

Rina je moja prijateljica, nema sogovornica oziroma poslušalka. Tudi, ko sem sama, je ob meni in mi da občutek bližine, topline in ljubezni.

                               ˝Kaj si rekla, nisem razumela?˝

  

Pasje oči so nekaj najbolj nežnega in razumevajočega in so velikokrat zrcalo ali vir utehe.

Rinin karakter

Na internetnih straneh sem našla kratek opis pasme (obstajajo tudi daljše in bolj natančne) :

˝Ima izreden značaj, na njem ni nikakršne nervoze. Je zelo učljiv, rezerviran, vendar ne agresiven do tujcev. So živahni družinski in delovni psi, spremljevalci, izjemno prijazni do otrok, vesele narave in hitro učljivi. Prav v ničemer ne zaostaja od svojega sorodnika nemškega ovčarja. Je zvest, zelo dober čuvaj, predvsem pa vsestransko uporaben. Poleg tega, da je idealen družinski pes, se odlično obnese v agilitiju, kot pes sledar, dober je v obrambi in poslušnosti, pojavlja pa se tudi, kot odličen reševalni pes, specialist za lavine. 

Želi si gospodarja, ki ljubi gibanje, veliko sprehodov in bo do njega vedno fer.˝ 

Ko me kdo vpraša po njenem značaju ali omeni, da namerava kupiti belega švicarskega ovčarja, potem vsakemu povem, da mora dobro premisliti, kaj je pripravljen nuditi takemu psu.  In zakaj pravim tako? Iz lastnih izkušenj! Naša Rina je hiperaktivna psička, ki zahteva celodnevno pozornost in veliko aktivnosti. Je bistra, privržena  in svojeglava. Zaenkrat, na srečo,  nisem opazila, da bi bila zamerljiva.

Močno je navezana na družino, name pa celo patološko. Če me za trenutek izgubi iz vidnega območja, zažene pravo paniko in nato iskalno akcijo. Kadar me ni doma, ovohava moje stvari, sedi pri ograji in me čaka. Za to navezanost sem kriva sama in najbrž ni značajska lastnost. Zato pa zmeraj pravim, da je genetika čudež narave, še večji čudež pa je vzgoja, ki dejansko da piko na I in dokončno oblikuje človeka in žival (človek je nenazadnje samo žival).

Načeloma pa je Rina zadovoljna sama s seboj in radovednostjo, toda le, če smo vsi doma in nas ima na očeh. Čas, ko se ne ukvarjamo z njo, preživlja na preži in čaka, ali bo kdo prišel, in z zanimanjem opazuje, ali je v bližini kakšen maček, zajec, srna ali prevozno sredstvo z iritirajočimi kolesi. Takrat se ji zmeša od navdušenja.

Zimo je preživela zunaj v snegu, poletje pa preživlja v hiši na hladnih ploščicah. Zmeraj pa v tistem prostoru, kjer sem jaz. Šele zvečer se razmiga in prevzame kontrolo na dvorišču.

Do tujcev je zadržana, če pa je kdo vsiljiv, ga pošteno nalaja. Potrebuje nekaj časa, da ljudem zaupa in da jih vzljubi. Ko pa se zgodi ta ´´ljubezen´´, se popolnoma preda.

Tudi do otrok je zadržana in se raje umakne. No, ne toliko zadržana, koliko jo je strah, ker so otoci hitri, glasni in nepredvidljivi.

Dobro se razume z drugimi psi, ampak ne z ostalimi živalmi. Preganja sosedove mačke in kokoši, laja na ptice, fazane, srne, zajce, ježe...skratka na vse kar ni pes. No, laja tudi na pse, ki se sprehajajo po ulici, ampak samo dokler je ona znotraj dvorišča. Te grde razvade se počasi odvajamo...napredujemo počasi, ampak napredujemo.

Je inteligenten pes, ki pa se na povelja vseeno odziva drugače, kot bi pričakovala. Rina je pes, ki se sprašuje in se bo odzvala na ukaz šele, ko ugotovi, da ima ukaz nek smisel. Če od nje zahtevam ponavljanje naloge, ki ne služi ničemur, bo samo pogledala in obrnila navzdol svoj gobček ter mi kljubovala. S tem me razjezi, ampak tudi pokaže, da premišljuje in da poseduje neko dozo logike.
Se pa nasrečo hitro uči in ne potrebuje veliko ponavljanja. Vsega, kar se domislim, se nauči takorekoč v enem dnevu in to brez podkupovanja. Namreč pri vajah le redko uporabljam priboljške, ker je zadovoljna s pohvalo in cartanjem.
Ne morem pa povedat, da bo to, kar se je naučila v vsakem primeru pokazala.

Obožuje igro z žogo, tako jih imamo na dvorišču pravo zbirko. Od velikih, malih, teniških do pravih nogometnih. Nekajkrat na dan pride do mene, z žogo v gobčku in dreza vame. To počne tako dolgo, da moram (ker se ne morem upreti) pustiti svoje delo in se malo poigrati z njo.

Čuvaj je in ni. Odvisno kdo kako gleda na to.  Ko se pred hišo prikaže kaka neznana oseba, prične lajati in to glasno. Nato prileti v hišo, nas pogleda in oddirka nazaj do ograja ter naprej laja.  Menim, da bi vsak vsiljivec dobro premislil o vstopu.  Ko povabimo osebo naprej, se umiri in umakne. Ko ji dovolimo pride bliže in neznanca prevoha.
Torej je glasna, ampak na koncu vsakemu dovoli vstopiti.

Rino najlažje opišem kar z eno besedo: ZAHTEVNA.
Lastnik BŠO-ja pa mora bit vztrajna, potrpežljiva in predvsem aktivna oseba.