Sredi decembra pa je nastopila 3. gonitev. Pričela je krvaveti in to za cel mesec in pol prehitro. Veterinar me je potolažil, da se to dogaja pri psičkah, ki niso nikoli kotile. Naj bi se jim, zaradi naravne potrebe po nadaljevanju vrste, ciklusi skrajšali.
Tokrat pa smo opazili spemembe v Rininem vedenju. Postala je poredna, neposlušna in nasploh vragolasta. Cele dneve je patruljirala ob ograji in nalajavala vse kar je šlo po ulici, od ljudi do avtov. Tudi Luxu se je zbudil nagon, saj je veliko časa preživel ob naši ograji in se z Rino ljupčkal. Ker pa en k drugemu nista mogla sem slišala kako oba žalostno jamrata.
Sprehodi več niso bili izvedljivi. Nekajkrat sva se, optimistično, odpravili na krajši potep, a sva se hitro vrnili domov. Vso pot je vlekla, kakor bi jo kdo preganjal. Pa ne samo v smeri naprej, ampak levo, desno, nato k eni ograji pa k drugi. Poleg! Stoj! Sem! Besede, ki jih je prej dobro poznala so ji postale tujke. Kakor bi ji govorila v kitajščini.
Okrog celega dvorišča smo zakrpali vsako luknjo, skozi katero bi se lahko prebil kak manjši kuža in upali, da je kak večji ne preskoči. Kljub temu je enemu uspelo in to večkrat. Res so iznajdljivi in gibčni, ko jih zagrabi sila nagona. Z Rino sva počivali v hiši, ko sem slučajno pogledala skozi okno in opazila vaškega mačoja Đonija kako se potika po dvorišču. Ko me je zagledal pri vratih, je hitro švignil za hišo in že je bil izven ograje. Ni mi jasno kako in kje mu je uspelo. Nikjer ni luknje, sam pa ni dovolj velik, da bi jo preskočil. To je bilo v času nenehnega pokanja in je Rina več časa preživela v hiši, kakor zunaj. Na nek način nam je pokanje pomagalo pri premagovanju nagona.
Upam, da se ni kaj zgodilo za našim hrbtom ... od takrat nimam miru.
Vse bolj premišljujem o sterilizaciji in berem razloge za in proti. A najhuje mi je dejstvo, da jo moram odpeljat na pravo operacijo, da se pri narkozi lahko kaj zaplete in da bo imela po operaciji bolečine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar