In kaj smo ljudje pripravljeni narediti za svoje štirinožne prijatelje? Veliko ... včasih smo prav smešni, saj pse ljubimo bolj, kakor ljudi okoli sebe. Pri njih vemo, da ne bomo razočarani, kar pa se v človeškem svetu nikoli ne more zagotoviti.
Kot sem že pisala, Rine ne zapiramo v pesjak, razen v izjemnih primerih in to samo za kratek čas. Ta kratek čas je max 2 uri, nekajkrat na leto. Jasno mi je, da bi morala bit navajena na pesjak in da ji v njem ne bi bilo nič hudega, ampak ... pri srcu me stisne, ko jo zaprem in me žalostno gleda s tistimi svojimi črnimi okicami.
V decembru in začetku januarja pa se je pri nas zvrstilo kar nekaj fešt, poroka in okrogli rojstni dnevi, na katere smo bili povabljeni vsi. Ob vsakem povabilu pa sem najprej pomislila ˝Kam z Rino˝? Da bi bila 10 ali 12 ur zaprta, ne pride v poštev. Lahko bi jo odpeljala k babici, saj tam preživlja veliko časa. Ampak smo zmeraj tudi mi tam. Nikoli pa je nismo pustili same pri njej, ker ima babica veliko dvorišče, ki pa ni povsod ograjeno in je v bližini gozd.
Bila sem odločna, da Rina potrebuje dogsitterja. Dogsitter pa naj bi bila oseba, ki jo Rina pozna oziroma jo ima rada. In smo jo našli ... prav našo babico, ki je bila pripravljena prit k nam in bedet dolgo v noč, ko je Rina pod višnjo čakala, da se vrnemo. Mi pa smo mirno in brez slabe vesti feštali.
Ja, tako daleč smo pripravljeni it za naše ljubljenčke!
Ni komentarjev:
Objavite komentar