Sedem k pisalni mizi, Rina pa k vratom in me opazuje ali zaspi. Se uležem na ležalnik, Rina se uleže pod ležalnik. Kuham kosilo, Rina mi je tik ob nogah, tako da jo moram preskakovat. Grem na vrt, gre ona z menoj.
V času vročin jo velikokrat zvabim v hišo, da tam zaspi, na hladnem. Ko zadrema, se sezujem in se počasi, na prstih, poskušam odtihotapit ven. Ko že stopam proti vratom, se ozrem nazaj in glej kdo gre za menoj...Rina! Ni šans, da mi uspe. Ugotovila je, da ji poskušam uiti in je še toliko bolj pozorna, saj zadnje čase niti do vrat ne pridem, pa me že prehiti. In tako cel dan cepeta za menoj, jaz pa ji cel čas nekaj govorim. Včasih kar nekaj.
Rina je moja prijateljica, nema sogovornica oziroma poslušalka. Tudi, ko sem sama, je ob meni in mi da občutek bližine, topline in ljubezni.
Pasje oči so nekaj najbolj nežnega in razumevajočega in so velikokrat zrcalo ali vir utehe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar