˝pol človek˝

Nekje sem zasledila, da ovčarske pasme dosežejo znanje in inteligenco dveletnega otroka. Otrok pri tej starosti obvlada marsikaj.
Ko sem primerjala znanje naše Rine z znanjem dveletnih otrok, sem ugotovila, da je res nekaj v tem.
Rina ne zna govoriti, ampak nam s svojim obnašanjem in neverbalnim komuniciranjem lahko ˝pove˝ vse. Ko je lačna pride do mene, zalaja, me zagrabi za roko in odvleče do svojega krožnika. Če izprazni posodico z vodo, jo prinese in mi jo vrže pod noge. Najpogosteje pa nas vabi k igri, in sicer tako, da prinese eno od svojih igrač in nam jo polaga v roke. Zjutraj me zbudi točno ob določeni uri, zmeraj nekaj minut preden mi zacinka budilka.
Med počitnicami se je navadila, da grem z njo zjutraj, okrog 9ih, na nogometno igrišče in proti večeru na sprehod. Ker so se moje počitnice, žal, podaljšale za nedoločen čas, smo ta ritem obdržale. Tako se, tudi ko nimam volje, ne morem izmuzniti, saj približno ob istem času privleče povodec in čaka, čaka, čaka.....dokler se ne zmigam.
Zadnjih nekaj dni se je močno spremenila in se veliko več časa zadržuje v hiši. Prej je prišla, preverila.če je vse pod kontrolo in če smo vsi na številu ter šla takoj nazaj ven. Sedaj pa tudi počiva v hiši. Verjamem, da se bo to spremenilo, ko bo padel prvi sneg. Takrat je ne bomo dobili v hišo.
V enem zapisu sem napisala, da Rina razume 50 besed, ampak se je ta številka vsaj za enkrat povečala. Z njo komuniciramo kakor s človekom (otrokom). Preprosto se razumemo. Razume tudi besedne zveze, kot so:
M. je v kleti, pojdi dol! ... res se obrne in gre v klet
Pojdi k ograji in čakaj! ... gre k ograji in čaka, kdo bo prišel
Poglej, kdo je v vinogradu! ... res gre v vinograd
Kje je N? ... me odpelje do N.
Vse to je rezultat tega, da se čez cel dan nekdo ukvarja z njo in se z njo tudi pogovarja. Rina z nami živi in se je zelo počlovečila, in prav zaradi tega sem ta zapis poimenovala ˝pol človek˝.


Veliko ljudi se ne strinja in ne razume našega načina življenja. Zdi se jim nesprejemljivo, da ima pes vstop v hišo, da spi v hiši, da jo včasih hranimo iz roke, da potuje z nami, da nam je hudo, če jo enkrat v dveh mesecih zapremo v pesjak, da jo ljupčkamo (to je bljak in fuj), da jo tolažimo, ko pokajo petarde, da ji peremo zobe, da jo kopamo v kadi, da se en obrok kuha samo za njo...

Ne razumejo in tudi sama nisem razumela, dokler nisem na svoji koži doživela privženost in ljubezen, ki jo lahko nudi pes.