To je bila naša prva trgatev v tem vinogradu in tudi le prvi del trgatve, saj smo trgali le ranino.
Naš vinograd se razprostira na izjemno lepem hribu, tik za našo hišo.
Z vrha vinograda je, ob lepem vremenu, razgled enkraten. Lendavske gorice se razpenjajo nad ravnicami Panonske nižine. Pogled v daljavo nam lahko seže do Medžimurja, Madžarske in celo do Pohorja.
Z Rino se velikokrat spehajava med vinogradi in nadaljujeva pot v bližnji gozd. In prav iz tega gozda prihajajo v naš vinograd srne, lisice, zajci, fazani...za katerimi se Rina z velikim veseljem zapodi. Zmeraj jo moram imeti na očeh.
Ko so se vsi trgači zbrali, smo se napotili v vinograd, za nami pa je, skoraj nevidno, cepetala Rina. Odločno sem jo poslala nazaj v dvorišče, ker domači morajo skrbet za dobro voljo, pijačo in jedačo in ne gledat za psom.
Ojoj, takrat se je pričel jok in stok. Rini se paralo srce, ker ji nisem dovolila z nami. Naredila sem še nekaj korakov, se obrnila ter zagledala žalosten pogled moje lubike. Moje mehko srce je odločilo, da sem se vrnila po njo.
Moram priznat, da Rina še ni dosegla tisto poslušnost, ki so jo jaz želim. Recimo, če se zapodi za mačko, se ne bo ustavila na prvi STOJ, ampak šele na trtji ali celo peti. Ne vem pa kje bi se ustavila, če me ne bi bilo v bližini in ne bi bilo odpoklica. Morda kje na Madžarskem.
Tokrat pa nas je vse prijetno presenetila, kot bi vedela, da mora biti pridna, če želi ostati z nami.
Ni se oddaljila od skupine niti za eno vrsto. Prešarji in brentarji so jo vabili v dvorišče pa ni šla. Pridno je sedela, ležala in samo opazovala okolico. Ko smo se mi premaknili, se je tudi ona ter ponovno sedla. Izkazala se je in si prislužila lepo nagrado.
Ni komentarjev:
Objavite komentar