Zima, zima bela...

... ima poseben čar.  Ljudje smo tako prisrčni v vseh tistih šalih, kapicah, rokavičkah; bolj otroški in razigrani.
Pokrajina je pokrita s snegom in vse postane bolj tiho in umirjeno. Noči več niso čisto noči, ko se tisto malo svetlobe odbija v snegu in tvori diskretno sijanje.
Ni je čez zimsko idilo. Pokrajina odeta v snežno odejo, toplo stanovanje in vonj po cimetu. Velikokrat me zagrabi nostalgija ... bližajo se prazniki. 
V daljavi se lesketajo lučke, ki jih s vso svojo domišljijo, postavljamo na okna in smrečice, da bi le dočarali praznično vzdušje.

 

Tudi Rina se veseli zime, saj je to njen najljubši letni čas. Dneve preživlja v snegu. Samo občasno pride v hišo, se malce pogreje, nato pa gre spet ven.
Naši rituali se niso nič spremenili, čeprav moram priznat, da mi je večkrat težko zapustit toplo stanovanje, da bi šla z njo ven. A ni druge...zjutaj se odpravimo na igrišče (speedway in nogometno), popoldan sledi igra v dvorišču, zvečer pa še sprehod.

 

 

Zimski večer pa se zaključi s poležavanjem ob topli peči in čaju.