Morje

...ja zbrali smo pogum in se z Rino odpravili na počitnice. Ko je padla odločitev, da gre z nami na morje, smo se sprijaznili, da to ne bodo počitnice, temveč aktivne počitnice. Predvidevala sem, da ne bo mirnega ležanja pod senčnikom, da bomo morali na divje plaže, da nas ne bodo pustili v katerokoli restavracijo, da bodo lastniki apartmaja komplicirali, ko jo zagledajo (tako veliko)... Vse, kar sem predvidevala, pa je bilo popolnoma drugače. Ko sem se dogovarjala za apartma, me gospa ni vprašala kako je velik ta naš pes, ampak šele pri naslednjem pogovoru. Hm, pa sem rekla, da je srednje velika (dejansko so doge, bernardinci ali hrti res večji). Pa je gospa na to odgovorila, da njej ni pomembo kako je velika, saj bomo mi skrbeli za njo. Ja, tako smo naleteli na izjemno prijetne ljudi, ki so ljubitelji živali. Kopali smo se na vseh plažah in nas v 14 dneh ni nihče niti grdo pogledal, kaj šele napodil s plaže. Tudi v restavracijah in konobah niso komplicirali. Bila sem prijetno presenečena.

Presenetila me je tudi Rina.Ttako pridne in poslušne je še nisem doživela. Na plaži se od nas ni oddaljila za več kot 5 metrov, ni se zagnala k nobenemu psu, ni zalajala, pod senčnikom je spala tudi po 2 uri. Povodec smo uporabili le v mestu, do plaže in na plaži pa ga ni potrebovala.
Res pa je, da smo zmeraj poiskali plažo, kjer ni bilo na tisoče kopalcev.

Kopanja ji nismo omejevali. Preden smo se odpravili na morje, sem prebrala nekaj nasvetov za počitnice s psom, kjer je pisalo, da naj bi se pes kopal v morju enkrat na dan. Jaz se tega nisem držala in je šla v vodo zmeraj, ko je šel nekdo od nas. In tako je bilo 14 dni, cele dneve. Zvečer sem jo stuširala in je bilo vse vredu.

Besede ˝joj kako lep pes˝ pa smo slišali na vsakem koraku in v vseh jezikih. Kamorkoli smo prišli je mamila poglede. Tudi na plaži je bila prava atrakcija, ljudje so se ustavljali in opazovali, kako se kopa, skače v vodo, spi pod senčnikom.