Netipični lastniki psa

S prihodom v hišo, je padel dogovor, da bo Rina spala v pesjaku. Ja, ta dogovor je padel, ampak v vodo. Prvo noč je nismo želeli šokirati, zaradi novega okolja, pa drugo tudi ne, potem nam jo je bilo žal zapret in tako ne spi v pesjaku. Še nekaj časa smo sami sebi lagali, da jo bomo navadili, potem pa smo si nehali lagat. Njeno mesto za nočni in popoldanski spanec je v prvem hodniku pri vratih. Ločena od nas, a dovolj blizu.
Pesjaka skorajda ne uporabljamo. Pri hiši je zmeraj kdo doma, zato ni potrebe po zapiranju. Če gremo od doma, se zorganiziramo tako, da vsaj en ostane z njo. Velikokrat pa gre kar z nami. Peljemo jo povsod: v trgovino (počaka v avtu), k prijateljem, k babici, ... Morda ni prav, ampak včasih gre v pesjak za kake pol ure, če kaj ušpiči. Kot recimo pobeg k sosedovemu Luxu. Pesjak je bolj kaznilnica.

 Ne mislit, da sem zares zaprta. To je samo za fotografijo:)











Drugi dogovor je bil, da je ne bomo učili odpiranja vrat, da jih ne popraska. Tu nas je prelisičila in posnemala, kako to mi počnemo ter poskusila sama. In ji je uspelo. Že lep čas jih odpira in vstopa in izstopa po lastni želji, mi pa jih za njo zapiramo. Velikokrat nas je prebudil mraz v hiši , ker je Rina pri -10 pustila odprta vrata (pozabili smo jih zaklenit).

 Če mi vi ne odprete vrat, jih bom pa sama!








Tretji dogovor je bil, da ji z mize ne dajamo hrane. Ta je odpadel že v stanovanju. Bila je namreč zelo požrešen mladič in se nismo mogli upret hudemu izsiljevanju. Za hrano je prosila na vse možne načine: nas milo gledala, jokala, lajala, skakala... Postopoma smo popustili. Sicer ne popolnoma, ker smo ji občasno priviščili kakšen grižljaj. Pri 5-6 mesecih se je njen pohlep po hrani polegel in ni več izsiljevala. Sedaj občasno pride, ko jemo in če ji vonj ustreza sede in samo milo gleda. Če v nekaj minutah nič ne dobi, se obrne in odide.

Še sreča, da nas obiščejo dobri ljudje, ki se me usmilijo s kakšnim grižljajem na skrivaj.







Četrti dodgovor je bil, da ne sme na sedežno, posteljo ali stol. Pri tem nas je prijetno presenetila, saj ni nikoli niti poskusila. Sama ne. Priznam pa, da sva jo nekajkrat sama zvabila na posteljo in se je z veseljem stisnila k nama. Če ji ne dovoliva pa ne vztraja.

Spet bo sledilo jamranje zaradi dlak. Ampak se vseeno splača:)







Tako smo doma postavljali pogoje, ki so, kakor domine, drug za drugim padali. Dovolili smo ji in še zmeraj dovolimo veliko. Zato smo netipični lastniki psa. Zunanji opazovalci nas ne razumejo. Tudi tisti nas niso, ki so nam blizu. Jim je pa, s časom, zlezla pod kožo in se ji ne morejo upret. Zna se prikupiti.
Ja, takšna je naša Rina. Prava očarljivka.