Strah

Ko smo šli prvič k Fliegelandu in izbrali Rino je med mladiči bila najbolj živahna; tekala je sem ter tja, se vračala k nama, skakala ...skratka ni kazala nobenega strahu pred nama (tujcema). Ko pa smo jo pripeljali domov, se je že vedla drugače. Ne vem, kaj se je lahko zgodilo v enem tednu, da se je Rina spremenila iz pogumne v plašno psičko.
Domačim je takoj zaupala in se nam popolnoma prepustila, tujcev pa se je bala. In ne samo tujcev, ampak vsega: stopnic, vrečk, velikih odej, loncev, glasov...otrok pa najbolj.
Ker je skoraj en mesec živela v stanovanjskem bloku, je strah pred stopnicami hitro premagala.
Prvi sprehodi so bili izjemno naporni. Prej bi rekla, da jih je doživljala kot mučenje, kakor zabavo. Po mestu, med ljudmi, smo jo ˝vlekli˝ in včasih nosili. Je pa s pomočjo nenehnega spodbujanja premagala tudi to oviro (sedaj je v mestu glavna, še preveč).
Danes lahko rečem, da je prej pogumna, kakor strahopetna, saj se je le osvobodila večine strahov.  Tujcev se več ne boji, do njih je zadržana.
Ostal je strah pred otroki, ki me močno skrbi in ne vem kako bi sploh delali na tem problemu. Sama jih še nimava, ko pa kdo pride z manjšim otrokom, se skrije. Še huje je, da jo skrbi za nas, če smo v družbi otrok in je skoz na preži. Takšno obnašanje mi je sumljivo. Ja, potreben bo posvet s kom, ki razume pasje vedenje.
Tudi nad malimi psi ni navdušena. Večji so že druga zgodba.