Prvi dnevi (noči)

Z Rininim prihodom se je vse spremenilo. Pridobili smo namreč novo in enakopravno družinsko članico, ki je skorajda po vseh kriterijih dosegala zahteve majhnega otroka. Sledilo je zbujanje na 2 uri, lulanje in akanje povsod, bruhanje, dirkanje po stanovanju, izsiljevanje hrane... Ko se samo spomnim, da sem jo tudi do petkrat na noč peljala ven, v upanju, da se bo utrudila in zaspala. To pa je pomenilo 72 stopnic gor in 72 topnic dol, z Rino v naročju. Neverjetno kako se človek lahko naveže in preda. Na srečo ta tempo ni trajal dolgo. Morda kakšen teden. Nato pa se je navadila na nočni spanec ter na red in čistočo.

                                           Rinin ˝nasmešek˝ sredi noči.

Znanci so nam pripovedovali, kako so jim kužki pogrizli pohištvo, čevlje, obleke, rože in skratka vse, kar je bilo v njihovem dosegu. Rina pa do sedaj še ni ugriznila v noben kos pohištva in ni uničila ničesar, kar bi imelo kako vrednost. V prvih mesecih je raztrgala največ 3-4 copate in to zato, ker smo ji dovolili.  Z veseljem pa je ukradla kako malenkost, ampak samo da bi nas izzvala na igro. Če se nismo odzvali, jo je pustila. Bila je pravi divjak, uničevalec pa ne.

Vez med nami in Rino je iz dneva v dan bila močnejča. V naša življenja je prinesla veselje in resnično veliko smeha. Z njo smo postopali, kakor z otrokom. Še huje, ker se nismo spuščali na nivo otroka, ampak na nivo pasjega mladiča.