Nato je žena prinesla malo, prestrašeno kepico in mi jo položila v naročje. Dala sta nam nekaj osnovnih, a pomembnih napotkov ter majhno kartonasto hiško s hrano.
Pospremila sta nas do avta in še enkrat, s solzami v očeh, pozdravila Rino. Takrat sem se odločila, da Rina ne bo imela mladičev, ker si ne predstavljam, da bi se morala ločiti od takega prisrčnega bitja in da bi me cel čas spremljalo vprašanje, kako ji je v novem domu.
Na poti je Rina sedela v mojem naročju. Čutila je, da gre v dober dom. Vsaj menim, da je čutila, ker ni gledala skozi okno, da bi si zapomnila pot. Mirno je sedela in celo na trenutke zadremala na moji roki.
Ko sva jo prinesla v stanovanje, je takoj pozdravila (ovohala) ostale družinske člane, pregledala vsak kotiček novega doma in nato malce zadremala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar