Zima 2009/2010 je bila njena prva, a kljub temu lahko trdim, da jo ima najraje. Od jutra do večera je bila dobesedno v snegu. Igrala se je z žogico, nas vabila k igri, tekala po dvorišču, se valjala v snegu. Ker imamo hiško na hribu, sem si privoščila tudi sankanje po dvorišču. Namesto sank sem uporabila kar vrečo, napolnjeno s starimi pojštri. Rina ni mogla razumet kaj počnem, še manj pa zakaj. Imela je občutek, da je z menoj nekaj narobe in mi je skušala pomagati, tako da me je vlekla za rokav, hlačnico in celo za kapuco. Nato sem jo dala v naročje in se spustila kar z njo. Včasih se res čudim, kaj vse nam dovoli.
Ko se je utrudila pa ni šla počivat na ˝svoja˝ standardna mesta, ampak je ležala pred hišo na njenem ˝hribčku˝ in opazovala pokrajino. V hišo skoraj da ni vstopila. Enako velja zame. Pa ne zato, ker imam sneg rada, ampak zato, ker se nisem mogla upret Rininim vabilom k igri.
Lahko trdim, da v zimskem, snežnem, času ni minil dan, da ne bi šli na nogometno igrišče. Poleg vseh obveznosti sem si vzela vsaj eno uro, da sem ji privoščila ta užitek. Ne vem zakaj, a prihod na igrišče zanjo pomeni vrhunec doživetja. Morda jo privlači ta širina po kateri se lahko zlaufa. Vsak se postavi k enemu golu in jo nato izmenično kličemo k sebi, brcamo žogo, se skrijemo, da nas lahko išče, tečemo na vrh stadiona...skratka full program za Rino za nas pa koristna rekreacija.
Šprint po igrišču NK Petišovci.
1:0 za Rino!
S snegom prekrite sledi in vonjave Rina najde!
Ni komentarjev:
Objavite komentar