Menjavanje dlake

Začela se je naša borba z Rininimi dlakami in ˝puhekom˝. Dejansko ji sedaj prvič izpada tista mehka puhasta dlaka. In to v ogromnih količinah. Včasih se vprašam, če bo ostala ˝gola˝. Krtačim jo vsak dan, včasih tudi 2x, in zmeraj napolnim eno vrečko.
Z menjavanjem dlake se je popolnoma spremenil Rinin izgled. Iz rahlo zaobljene, puhaste, mehke psičke je nastala suhica, ki ji lahko otipamo nekatere kosti. Pa smo zmeraj mislili, da je predebela. V hecu smo jo klicali bucka. Pod vso to gosto dlako pa se je skrivala suhljata Rina. Zato smo jo pričeli futrati s hrano, a zaradi vročine nima apetita.
Menjava dlake pa traja že skoraj en mesec in močno upam, da bo kmalu konec.

Bukovniško jezero

Še eno nedeljsko popoldne nas je zvabilo od doma. Tokrat smo se odpravili na sprehod ob Bukovniškem jezeru in okolici.Vreme nam je šlo na roko - smešno, ampak od kar imamo Rino je za nas ugodno vreme: dež, sneg, veter in temperatura do 15 stopinj C.

Osvežitev smo poiskali pri Vidovem izviru.

Uf, kako sem žejna!

Zaprtje

Naša revica je skoraj en teden trpela zaradi hudega zaprtja. Ker nič ni šlo ven, tudi not ni moglo, zato je trpela tudi zaradi lakote.
V petek sem se z Rino igrala na dvorišču in se, kot po navadi, skušala izogniti njenim kupčkom. Nisem opazila nobenega in bila vesela, da je končno nekdo opravil delo na mesto mene. Nato sva popoldne šli na sprehod. Večkrat sva šli po tej poti in nikoli ni opravila potrebe ob cesti, ampak na njivah ali ob reki. Tokrat pa se je začela napenjat že na začetku poti. Ko sem videla kaj namerava sem sama sebi rekla (na glas): ˝Joj, Rina! Pa ne tu!˝  In je nehala ter šla naprej. Takoj sem pomislila, da me je razumela, kaj sem rekla. Pa ni bilo to. Po nekaj korakih se je spet začela napenjat in cvilit. V trenutku sem vedela, da nekaj ni v redu. V mukah se je uspela poakat, ampak le tri male kroglice, ki so udarile ob asfalt, kakor kamenčki. Tu me je že resno zaskrbelo. Šli sva nekaj metrov naprej, ampak mi tiste kroglice niso dale miru. Vrnila sem se in stopila na eno in se šokirala. Kroglica je razpadla v prah, kakor bi stopila na najbolj posušen in trd briket.
Vrnili sva se domov in takoj sem poklicala Rininega veterinarja. Prvo kar je vprašal je bilo: ˝A si ji dala kakšne kosti?˝ Moj odgovor: ˝Ja, sem. Dve je dobila.˝

Ko ji damo kost, je zmeraj pod našim nadzorom, da ne bi slučajno odgrizla košček, ki bi se ji kje zataknil. Nikoli pa nisem pomislila, da bi jo kost lahko tako zaprla, ker jih ne poje do konca, ampak samo obgloda. Ali pa pohrusta konce, ki so mehkejši.
Rekel mi je naj ji dam pocukrano mleko in 5 odvajal (dulkolaks) in da ni potrebe prit k njemu, ker bi ji on tudi dal isto. Začudila sem se nad količino odvajal, ker že dve taki tableti, pri človeku, povzročijo strašne bolečine in še hujše odvajanje. Zato sem ji dala tri tabletke (po lastni presoji) in še dva čepka. Naslednji dan se ni zgodilo nič. Nato pa sem ji vsak dan dala en čepek, ki mu je sledil majhen kupček. Šele včeraj je opravila potrebo brez pomoči. Danes pa se je prvič, po 6 dneh, normalno najedla.
En teden sem jo neprestano nadzirala, kako se vede, če pije, če lula, če kaka... Joj, koliko skrbi nam zadaje ta naša carta. Vsi mimoidoči in sosedje so me spraševali: ˝Kaj iščeš? Zlato?˝ Hm, daleč od zlata...

Smešna Rina

Nekaj smešnih slikic naše Rine (od malih do velikih nog).

Včasih se vprašam, kako lahko, tako lep pes na sliki izgleda smešno in popačeno:) 

Prvomajske počitnice

Kakor dijaki, se tudi sama veselim počitnic. Svojo službo imam rada in se vsako jutro z veseljem odpravim od doma, ampak vsak počitek prav pride, čeprav se je že nekajkrat zgodilo, da sem se doma bolj nadelala, kakor bi se v službi. Zadnje čase pa sem počitnice začela povezovati z Rino. Jesenske, zimske, prvomajske...za vsake imam točen plan, kaj vse bova počeli.
Moram priznat, da je Rina vsako jutro čakala, kdaj se bom odpravila delat, saj je vajena mojih vsakodnevnih odhodov. Tokrat sem ji pa že dopoldne namesto: ˝Papa Rina, ti počakaš doma!˝ rekla: ˝Rina, greva!˝ Veselju ni bilo konca. Ob teh besedah se začne direndaj, cviljenje, lajanje, skakanje... Ta evforija mi je toliko simpatična, da je nisem odvajala od takega obnašanja. Tik pred odhodom ji še povem: ˝Kje ti je povodec, prinesi ga!˝ Takrat doživi še en napad sreče in ga nato zares prinese.
Počitniške dni sva preživljali na sprehodih, izletih in na nogometnem igrišču. Posvečala sem se ji 100%.

  

                                                                                      Jaz pripravljena! Kaj pa vi?

 In je prišel ponedeljek, ko sem po dolgem času Rino pustila doma ji spet rekla, naj počaka. Videla se je žalost v njenih očeh. Legla je pod višnjo in me samo s pogledom spremljala.

 

Kmečki turizem Goričanec - Sv. Martin na Muri

Naši nedeljski potepi so se razvili v neko vrsto pravila. Po kosilu se ne moremo zadržati doma, ampak samo tuhtamo kam bi pa danes šli? Morda bi se še nekako zadržali doma, če za nami ne bi cepetala Rina in nas vabila nekam - kamorkoli.
Tokrat smo se domislili Kmečkega turizma Goričanec - Seoski turizam Goričanec. Turizem se nahaja z druge strani reke Mure, v obmejnem področju s Slovenijo in ponuja velik izbor aktivnosti in počitka. Ob umetnem jezeru se nahaja šola jahanja, nogometno igrišče, igrišče za otroke, bungalovi, mesta za ribarjenje, veliko živali in za nas najpomembnejša sprehajališča ob reki Muri. Skratka za vsakogar nekaj, še posebej za našo navihanko.

V kompleksu imajo šolo jahanja in zato tudi veliko konj, kobil in žrebičkov. In prav ti majhni in navihani predstavniki so vzbudili največjo pozornost pri Rini. S konji se do sedaj ni srečala, zato je zagnala vik in krik, tako da so nas vsi samo začudeno gledali. Hotela je k ogradi, ko pa se je žrebiček zagnal proti nam, pa je ugotovila, da je pa le prevelik zanjo in se je hitro skrila za mojo nogo. Ko se je ta oddaljil je ponovila napad in se nato spet skrila. Lajež je odmeval po okolici in morda bi nas celo pregnali, če se ne bi sami umaknili.

Nalajala je tudi druge živali v ogradah, zato smo se umaknili na sprehajališče. Vmes je na terasi, ene od gostiln, kjer smo se malce osvežili, nalajala še dva otroka. In to tista najmanjša. Prvi je bil pogumen in ni niti trznil, drugi pa se je šokiral in v joku stekel k mami. Joj, neprijeten občutek.
Otrok se še zmeraj boji in jih z laježem preganja od sebe. Jaz v njenem laježu razberem sledeče: ˝Stran od mene!˝
Za konec smo se še popeljali po medžimurskih vinogradih in si ogledali okolico. Pot domov je naša Rina prespala, saj jo je cel dan močno izmučil. Ja, ko toliko novega doživiš v enem dnevu:)

Sosedov Lux

Kot sem že pisala v temi  Pobeg, imajo sosedovi nemškega ovčarja Luxa. Lux je Rinin prijatelj, ki ga ima resnično rada. Med njima še nikoli ni prišlo niti do najmanjše nestrpnosti. V veliki meri je za njun dober odnos zaslužen prav on, ker je lepo vzgojen, poslušen, strpen, cartav, neagresiven....

Luki na prvomajskem pikniku pri Rini








Čeprav je Lux večinoma nezainteresiran za Rino, ona kljub temu vztraja. Vsakodnevno ga čaka pri ograji, se postavlja, mu nosi žogico...pač osvaja po pasje! Lux pa le na trenutek pride do ograje, ji da lupček in odide. Velikokrat sede na svojem dvorišču tako, da ji obrne hrbet in niti ne trzne, ko Rina z nežnim bevskanjem opozarja nase.
Nekajkrat mesečno pa Luxa povabimo na obisk in takrat imata možnost, da se pošteno naigrata. 
Ljubezen je pa zaenkrat samo platonska, saj smo ob Rinini gonitvi ukinili druženje. Hm, drugače bi zagotovo imeli družinico.