V petek sem se z Rino igrala na dvorišču in se, kot po navadi, skušala izogniti njenim kupčkom. Nisem opazila nobenega in bila vesela, da je končno nekdo opravil delo na mesto mene. Nato sva popoldne šli na sprehod. Večkrat sva šli po tej poti in nikoli ni opravila potrebe ob cesti, ampak na njivah ali ob reki. Tokrat pa se je začela napenjat že na začetku poti. Ko sem videla kaj namerava sem sama sebi rekla (na glas): ˝Joj, Rina! Pa ne tu!˝ In je nehala ter šla naprej. Takoj sem pomislila, da me je razumela, kaj sem rekla. Pa ni bilo to. Po nekaj korakih se je spet začela napenjat in cvilit. V trenutku sem vedela, da nekaj ni v redu. V mukah se je uspela poakat, ampak le tri male kroglice, ki so udarile ob asfalt, kakor kamenčki. Tu me je že resno zaskrbelo. Šli sva nekaj metrov naprej, ampak mi tiste kroglice niso dale miru. Vrnila sem se in stopila na eno in se šokirala. Kroglica je razpadla v prah, kakor bi stopila na najbolj posušen in trd briket.
Vrnili sva se domov in takoj sem poklicala Rininega veterinarja. Prvo kar je vprašal je bilo: ˝A si ji dala kakšne kosti?˝ Moj odgovor: ˝Ja, sem. Dve je dobila.˝
Ko ji damo kost, je zmeraj pod našim nadzorom, da ne bi slučajno odgrizla košček, ki bi se ji kje zataknil. Nikoli pa nisem pomislila, da bi jo kost lahko tako zaprla, ker jih ne poje do konca, ampak samo obgloda. Ali pa pohrusta konce, ki so mehkejši.
Rekel mi je naj ji dam pocukrano mleko in 5 odvajal (dulkolaks) in da ni potrebe prit k njemu, ker bi ji on tudi dal isto. Začudila sem se nad količino odvajal, ker že dve taki tableti, pri človeku, povzročijo strašne bolečine in še hujše odvajanje. Zato sem ji dala tri tabletke (po lastni presoji) in še dva čepka. Naslednji dan se ni zgodilo nič. Nato pa sem ji vsak dan dala en čepek, ki mu je sledil majhen kupček. Šele včeraj je opravila potrebo brez pomoči. Danes pa se je prvič, po 6 dneh, normalno najedla.
En teden sem jo neprestano nadzirala, kako se vede, če pije, če lula, če kaka... Joj, koliko skrbi nam zadaje ta naša carta. Vsi mimoidoči in sosedje so me spraševali: ˝Kaj iščeš? Zlato?˝ Hm, daleč od zlata...
Ni komentarjev:
Objavite komentar