Prvič nam je ušla, ko je imela kakih pet mesecev. Lepo sem ji nadela ovratnico, jo dala na povodec in šla do avta, ki je bil izven dvorišča. Medtem, ko sem spravljala svoje stvari v avto, je Rina pri sosedovih zagledala Luxa, se izmuznila in oddirjala k njemu. V roki mi je ostal povodec in na njem ovratnica. Ja, bila je premalo zategnjena. V trenutku me je zagrabila panika in v glavi so se mi odvili vsi najhujši možni scenariji. Kaj če odide daleč od doma? Kaj če jo zbije avto? Jo kdo odpelje? Jo napade kak pes? Klicala sem jo, ji ukazovala, grozila ... ni me niti pogledala. Tudi soseda jo je poskušala privabit k sebi, a je Rina ni upoštevala. Občutila sem strah in nemoč. Srce mi je razbijalo. Tekla sem proti njej, nato stran od nje, v upanju, da bo se le zavedla, da jaz odhajam in da mora za menoj. Tudi to ni pomagalo. Tekla je okrog njihove hiše, pa po sadovnjaku, nato okrog Luxovega pesjaka, pa noter v pesjak...od tam pa ni več mogla. Močno sem jo zagrabila, ji nadela ovratnico in povodec ter jo nagnala domov. Takrat je nisem niti kregala niti zaprla v boks. Nisem imela moči. Sedla sem na teraso in se zamislila. Bila sem šokirana nad njeno neposlušnostjo. Vsi so me tolažili: ˝ Pa saj ima šele pet mesecev, še je mladič! Kaj bi ti rada? Še se uči!˝
Kljub tolažbam, mi ta dogodek ni šel iz glave in sem se že naslednji dan lotila vaj poslušnosti. Kmalu je bil viden napredek. Delno z mojo zaslugo delno pa je res pripomogel faktor odraščanja. Tudi kasneje mi je nekajkrat švignila mimo nog, ko sem odprla vrata ograje, in se zagnala k sosedovim, a sem jo poklicala in se je s sklonjeno glavo vrnila v dvorišče.
Trenutno bi njeno poslušnost ocenila z oceno dobro, pričakujem pa oceno odlično. Upam, da bova dosegli ta nivo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar