30.04.2010 - Rinin prvi rojstni dan

Upihnila je prvo svečko...

... na slastni mesni tortici!

Nato pa se posladkala še z veliko mesnato kostjo!

Proslavili smo Rinin prvi rojstni dan, no ne glih proslavili, ampak smo se ga ˝spomnili˝. Nismo ji mogli privoščiti nekaj posebnega, ker Rina po novem ne mara čokolade, tortic, pudinga, sladoleda...nič sladkega!

Zato sem ji pripravila mesno tortico za glavno jed in za desert kost.

Rina je pri enem letu starosti:

- visoka 61cm in težka 34kg

- brihtna
- ljubezniva
- logično povezuje stvari
- razume več kot 50 besed
- razume nekatere besedne zveze
- energična
- cartasta
- muhasta
- trmasta
- navezana na svoje krdelo
- dober čuvaj

Po 10 mesecih z Rino lahko rečem le, da sem presrečna, ker jo imamo. Z njenim prihodom se je vse spremenilo. V hišo je prinesla veliko lepega in veliko odgovornosti. Opazila sem, da po službi prav hitim domov, ker vem, da me bo vsa vesela pričakala na vhodu. Ne zadržujem se v hiši, ampak preživljam čas na dvorišču, v vinogradu, na sprehodih, na igrišču...na zraku. Veliko več se gibljem, kar se pozna tudi na mojem splošnem počutju. Njene vragolije nam dnevno privabljajo smeh na lica. Nikoli se nismo toliko smejali, kakor po njenem prihodu. Sicer je smeha bilo več, ko je bila manjša, ampak ga tudi sedaj ne manjka.

 Zame je Rina najlepši pes, kakor je vsaki mami njen otrok najlepši.

Zima

... je Rinin najljubši letni čas.

Zima 2009/2010 je bila njena prva, a kljub temu lahko trdim, da jo ima najraje. Od jutra do večera je bila dobesedno v snegu. Igrala se je z žogico, nas vabila k igri, tekala po dvorišču, se valjala v snegu. Ker imamo hiško na hribu, sem si privoščila tudi sankanje po dvorišču. Namesto sank sem uporabila kar vrečo, napolnjeno s starimi pojštri. Rina ni mogla razumet kaj počnem, še manj pa zakaj. Imela je občutek, da je z menoj nekaj narobe in mi je skušala pomagati, tako da me je vlekla za  rokav, hlačnico in celo za kapuco. Nato sem jo dala v naročje in se spustila kar z njo. Včasih se res čudim, kaj vse nam dovoli.
Ko se je utrudila pa ni šla počivat na ˝svoja˝ standardna mesta, ampak je ležala pred hišo na njenem ˝hribčku˝ in opazovala pokrajino. V hišo skoraj da ni vstopila. Enako velja zame. Pa ne zato, ker imam sneg rada, ampak zato, ker se nisem mogla upret Rininim vabilom k igri.

Lahko trdim, da v zimskem, snežnem, času ni minil dan, da ne bi šli na nogometno igrišče. Poleg vseh obveznosti sem si vzela vsaj eno uro, da sem ji privoščila ta užitek. Ne vem zakaj, a prihod na igrišče zanjo pomeni  vrhunec doživetja. Morda jo privlači ta širina po kateri se lahko zlaufa. Vsak se postavi k enemu golu in jo nato izmenično kličemo k sebi, brcamo žogo, se skrijemo, da nas lahko išče, tečemo na vrh stadiona...skratka full program za Rino za nas pa koristna rekreacija.

Šprint po igrišču NK Petišovci.

1:0 za Rino!

S snegom prekrite sledi in vonjave Rina najde! 

Pobeg

Vsi Rinini pobegi so bili usmerjeni k sosedovemu, nemškemu ovčarju, Luxu. Res, da jih ni bilo veliko, morda 5-6, a so me zmeraj iztirili. Moram priznat, da ne gre za prave pobege, saj nam nikoli ni ušla takrat, ko nismo bili zraven, temveč takrat, ko smo bili v bližini in smo bili sami krivi, da je ušla. Ker imamo okrog cele parcele metrsko ograjo, nima možnosti, da bi okrog tavala brez nadzora. Preskočit je še ni poskusila, čeprav bi jo, po mojem mnenju, lahko. No, upam, da se tega ne bo domislila.
Prvič nam je ušla, ko je imela kakih pet mesecev. Lepo sem ji nadela ovratnico, jo dala na povodec in šla do avta, ki je bil izven dvorišča. Medtem, ko sem spravljala svoje stvari v avto, je Rina pri sosedovih zagledala Luxa, se izmuznila in oddirjala k njemu. V roki mi je ostal povodec in na njem ovratnica. Ja, bila je premalo zategnjena. V trenutku me je zagrabila panika in v glavi so se mi odvili vsi najhujši možni scenariji. Kaj če odide daleč od doma? Kaj če jo zbije avto? Jo kdo odpelje? Jo napade kak pes? Klicala sem jo, ji ukazovala, grozila ... ni me niti pogledala. Tudi soseda jo je poskušala privabit k sebi, a je Rina ni upoštevala. Občutila sem strah in nemoč. Srce mi je razbijalo. Tekla sem proti njej, nato stran od nje, v upanju, da bo se le zavedla, da jaz odhajam in da mora za menoj. Tudi to ni pomagalo. Tekla je okrog njihove hiše, pa po sadovnjaku, nato okrog Luxovega pesjaka, pa noter v pesjak...od tam pa ni več mogla. Močno sem jo zagrabila, ji nadela ovratnico in povodec ter jo nagnala domov. Takrat je nisem niti kregala niti zaprla v boks. Nisem imela moči. Sedla sem na teraso in se zamislila. Bila sem šokirana nad njeno neposlušnostjo. Vsi so me tolažili: ˝ Pa saj ima šele pet mesecev, še je mladič! Kaj bi ti rada? Še se uči!˝ 
Kljub tolažbam, mi ta dogodek ni šel iz glave in sem se že naslednji dan lotila vaj poslušnosti. Kmalu je bil viden napredek. Delno z mojo zaslugo delno pa je res pripomogel faktor odraščanja. Tudi kasneje mi je nekajkrat švignila mimo nog, ko sem odprla vrata ograje, in se zagnala k sosedovim, a sem jo poklicala in se je s sklonjeno glavo vrnila v dvorišče.

Trenutno bi njeno poslušnost ocenila z oceno dobro, pričakujem pa oceno odlično. Upam, da bova dosegli ta nivo.

Pohod po Lendavskih Goricah

Sončna aprilska nedelja je bila pravšnja, da smo se odpravili na daljši pohod po Lendavskih Goricah. Nismo se držali ustaljenih poti, ampak tistih bolj zahtevnih in s tem bolj privlačnih. Dolga pot (morda predolga) nas je tako utrudila, da smo, po prihodu domov, vsi trije obležali in se naslednji dan prebudili z močnim muscle fibrom.
Rina je še naslednje dopoldne samo počivala.

Tončekov ranč

Povzpeli smo se na njavišjo točko Lendavskih Goric in si pri Hiši vina Cuk privoščili počitek in kozarček dobrega vina.

Rinina prijateljica Ajka

To je Ajka...













                                                         

 ... moja prijateljica!                                                     

                                                                                  
Ajka je izjemna nemška ovčarka, ki ima enako tako izjemne lastnike - mojo taščo, tasta in svaka. Pred kratkim je dopolnila 2 leti in je od Rine starejša 1 leto in dva meseca. Temu primerno se tudi vede do Rine, žaščitniško. Čeprav se je to malce spremenilo, odkar je Rina dosegla svojo končno velikost. Sedaj sta pravi prijateljici, ki se tudi skregata in narenčita, ampak sta čez nekaj minut spet v igri.


Na obisku pri Ajki...

                         

Pri Rini se še zmeraj vidi, da je mlada, otročja ter zaigrana. Včasih kar skače na Ajko, ji grize rep, se preriva pri vedru vode, ji krade priboljšek, jo celo v teku preskakuje. Nekaj časa Ajka prenaša tako igro, potem pa le pokaže svojo dominantnost in jo umiri.

V teku po igrišču pa je zmagovalka...  

Strah

Ko smo šli prvič k Fliegelandu in izbrali Rino je med mladiči bila najbolj živahna; tekala je sem ter tja, se vračala k nama, skakala ...skratka ni kazala nobenega strahu pred nama (tujcema). Ko pa smo jo pripeljali domov, se je že vedla drugače. Ne vem, kaj se je lahko zgodilo v enem tednu, da se je Rina spremenila iz pogumne v plašno psičko.
Domačim je takoj zaupala in se nam popolnoma prepustila, tujcev pa se je bala. In ne samo tujcev, ampak vsega: stopnic, vrečk, velikih odej, loncev, glasov...otrok pa najbolj.
Ker je skoraj en mesec živela v stanovanjskem bloku, je strah pred stopnicami hitro premagala.
Prvi sprehodi so bili izjemno naporni. Prej bi rekla, da jih je doživljala kot mučenje, kakor zabavo. Po mestu, med ljudmi, smo jo ˝vlekli˝ in včasih nosili. Je pa s pomočjo nenehnega spodbujanja premagala tudi to oviro (sedaj je v mestu glavna, še preveč).
Danes lahko rečem, da je prej pogumna, kakor strahopetna, saj se je le osvobodila večine strahov.  Tujcev se več ne boji, do njih je zadržana.
Ostal je strah pred otroki, ki me močno skrbi in ne vem kako bi sploh delali na tem problemu. Sama jih še nimava, ko pa kdo pride z manjšim otrokom, se skrije. Še huje je, da jo skrbi za nas, če smo v družbi otrok in je skoz na preži. Takšno obnašanje mi je sumljivo. Ja, potreben bo posvet s kom, ki razume pasje vedenje.
Tudi nad malimi psi ni navdušena. Večji so že druga zgodba.

Košara

Še preden je Rina prišla k nam, smo ji priskrbeli ovratnico, povodec, odejico, igrače in košaro. Vse je bilo pripravljeno. Moram priznat, da nismo verjeli, da bo hotela počivati, še manj pa spati v košari. Tudi silili je nismo. Smo pa zvečer vse njene stvari pospravili v košaro in jo tako ˝prisilili˝, da je zleza vanjo, če je želela katero od igrač. Postopoma jo je vzljubila in vedno več časa ležala v njej. Tako je košara že lep čas nepogrešljiva na naši terasi. V njej Rina preživi velik del dneva in iz nje spremlja dogajanje v okolici.

Mala Rina v veliki košari.

Večja Rina v veliki košari.

Velika Rina v mali košari.

Netipični lastniki psa

S prihodom v hišo, je padel dogovor, da bo Rina spala v pesjaku. Ja, ta dogovor je padel, ampak v vodo. Prvo noč je nismo želeli šokirati, zaradi novega okolja, pa drugo tudi ne, potem nam jo je bilo žal zapret in tako ne spi v pesjaku. Še nekaj časa smo sami sebi lagali, da jo bomo navadili, potem pa smo si nehali lagat. Njeno mesto za nočni in popoldanski spanec je v prvem hodniku pri vratih. Ločena od nas, a dovolj blizu.
Pesjaka skorajda ne uporabljamo. Pri hiši je zmeraj kdo doma, zato ni potrebe po zapiranju. Če gremo od doma, se zorganiziramo tako, da vsaj en ostane z njo. Velikokrat pa gre kar z nami. Peljemo jo povsod: v trgovino (počaka v avtu), k prijateljem, k babici, ... Morda ni prav, ampak včasih gre v pesjak za kake pol ure, če kaj ušpiči. Kot recimo pobeg k sosedovemu Luxu. Pesjak je bolj kaznilnica.

 Ne mislit, da sem zares zaprta. To je samo za fotografijo:)











Drugi dogovor je bil, da je ne bomo učili odpiranja vrat, da jih ne popraska. Tu nas je prelisičila in posnemala, kako to mi počnemo ter poskusila sama. In ji je uspelo. Že lep čas jih odpira in vstopa in izstopa po lastni želji, mi pa jih za njo zapiramo. Velikokrat nas je prebudil mraz v hiši , ker je Rina pri -10 pustila odprta vrata (pozabili smo jih zaklenit).

 Če mi vi ne odprete vrat, jih bom pa sama!








Tretji dogovor je bil, da ji z mize ne dajamo hrane. Ta je odpadel že v stanovanju. Bila je namreč zelo požrešen mladič in se nismo mogli upret hudemu izsiljevanju. Za hrano je prosila na vse možne načine: nas milo gledala, jokala, lajala, skakala... Postopoma smo popustili. Sicer ne popolnoma, ker smo ji občasno priviščili kakšen grižljaj. Pri 5-6 mesecih se je njen pohlep po hrani polegel in ni več izsiljevala. Sedaj občasno pride, ko jemo in če ji vonj ustreza sede in samo milo gleda. Če v nekaj minutah nič ne dobi, se obrne in odide.

Še sreča, da nas obiščejo dobri ljudje, ki se me usmilijo s kakšnim grižljajem na skrivaj.







Četrti dodgovor je bil, da ne sme na sedežno, posteljo ali stol. Pri tem nas je prijetno presenetila, saj ni nikoli niti poskusila. Sama ne. Priznam pa, da sva jo nekajkrat sama zvabila na posteljo in se je z veseljem stisnila k nama. Če ji ne dovoliva pa ne vztraja.

Spet bo sledilo jamranje zaradi dlak. Ampak se vseeno splača:)







Tako smo doma postavljali pogoje, ki so, kakor domine, drug za drugim padali. Dovolili smo ji in še zmeraj dovolimo veliko. Zato smo netipični lastniki psa. Zunanji opazovalci nas ne razumejo. Tudi tisti nas niso, ki so nam blizu. Jim je pa, s časom, zlezla pod kožo in se ji ne morejo upret. Zna se prikupiti.
Ja, takšna je naša Rina. Prava očarljivka.

Selitev

V začetku avgusta, v času peklenskih vročin, smo pričeli s selitvijo v hišo. Tako je Rina, po treh tednih bivanja v stanovanju, dobila svoje veliko in razgibano dvorišče.
Selitve so zmeraj naporne, fizično in tudi čustveno, saj se človek le poslavlja od svojega doma. Vse skupaj pa lahko oteži pasji mladič, ki ga v vsej zmedi nimaš kje pustiti in ga zato ˝vlačiš˝ s seboj. S tem dobesedno mislim vlačiš, ker sem imela v eni roki škatlo in v drugi roki Rino. Pa po 72 stopnicah dol in 72 stopnicah gor. Neštetokrat.  Ko je bil avto do vrha poln, sem še njo stlačila v kak prost kotiček in sva se odpeljali. Zame naporno, a za njo zabavno. Komaj je čakala, da greva v novo akcijo.

Rina je drugič dobila nov dom.

Prvi dnevi (noči)

Z Rininim prihodom se je vse spremenilo. Pridobili smo namreč novo in enakopravno družinsko članico, ki je skorajda po vseh kriterijih dosegala zahteve majhnega otroka. Sledilo je zbujanje na 2 uri, lulanje in akanje povsod, bruhanje, dirkanje po stanovanju, izsiljevanje hrane... Ko se samo spomnim, da sem jo tudi do petkrat na noč peljala ven, v upanju, da se bo utrudila in zaspala. To pa je pomenilo 72 stopnic gor in 72 topnic dol, z Rino v naročju. Neverjetno kako se človek lahko naveže in preda. Na srečo ta tempo ni trajal dolgo. Morda kakšen teden. Nato pa se je navadila na nočni spanec ter na red in čistočo.

                                           Rinin ˝nasmešek˝ sredi noči.

Znanci so nam pripovedovali, kako so jim kužki pogrizli pohištvo, čevlje, obleke, rože in skratka vse, kar je bilo v njihovem dosegu. Rina pa do sedaj še ni ugriznila v noben kos pohištva in ni uničila ničesar, kar bi imelo kako vrednost. V prvih mesecih je raztrgala največ 3-4 copate in to zato, ker smo ji dovolili.  Z veseljem pa je ukradla kako malenkost, ampak samo da bi nas izzvala na igro. Če se nismo odzvali, jo je pustila. Bila je pravi divjak, uničevalec pa ne.

Vez med nami in Rino je iz dneva v dan bila močnejča. V naša življenja je prinesla veselje in resnično veliko smeha. Z njo smo postopali, kakor z otrokom. Še huje, ker se nismo spuščali na nivo otroka, ampak na nivo pasjega mladiča.

Nov dom

Še zmeraj se živo spomnim občutka, ko sva se pripeljala do Fliegelanda (tako doma pravimo g. Muhiču). Z ženo naju je čakal pri samem vhodu na dvorišče. Lepo naju je sprejel in postregel s pijačo.
Nato je žena prinesla malo, prestrašeno kepico in mi jo položila v naročje. Dala sta nam nekaj osnovnih, a pomembnih napotkov ter majhno kartonasto hiško s hrano.
Pospremila sta nas do avta in še enkrat, s solzami v očeh, pozdravila Rino. Takrat sem se odločila, da Rina ne bo imela mladičev, ker si ne predstavljam, da bi se morala ločiti od takega prisrčnega bitja in da bi me cel čas spremljalo vprašanje, kako ji je v novem domu.

Na poti je Rina sedela v mojem naročju. Čutila je, da gre v dober dom. Vsaj menim, da je čutila, ker ni gledala skozi okno, da bi si zapomnila pot. Mirno je sedela in celo na trenutke zadremala na moji roki.
Ko sva jo prinesla v stanovanje, je takoj pozdravila (ovohala) ostale družinske člane, pregledala vsak kotiček novega doma in nato malce zadremala.