Morje

...ja zbrali smo pogum in se z Rino odpravili na počitnice. Ko je padla odločitev, da gre z nami na morje, smo se sprijaznili, da to ne bodo počitnice, temveč aktivne počitnice. Predvidevala sem, da ne bo mirnega ležanja pod senčnikom, da bomo morali na divje plaže, da nas ne bodo pustili v katerokoli restavracijo, da bodo lastniki apartmaja komplicirali, ko jo zagledajo (tako veliko)... Vse, kar sem predvidevala, pa je bilo popolnoma drugače. Ko sem se dogovarjala za apartma, me gospa ni vprašala kako je velik ta naš pes, ampak šele pri naslednjem pogovoru. Hm, pa sem rekla, da je srednje velika (dejansko so doge, bernardinci ali hrti res večji). Pa je gospa na to odgovorila, da njej ni pomembo kako je velika, saj bomo mi skrbeli za njo. Ja, tako smo naleteli na izjemno prijetne ljudi, ki so ljubitelji živali. Kopali smo se na vseh plažah in nas v 14 dneh ni nihče niti grdo pogledal, kaj šele napodil s plaže. Tudi v restavracijah in konobah niso komplicirali. Bila sem prijetno presenečena.

Presenetila me je tudi Rina.Ttako pridne in poslušne je še nisem doživela. Na plaži se od nas ni oddaljila za več kot 5 metrov, ni se zagnala k nobenemu psu, ni zalajala, pod senčnikom je spala tudi po 2 uri. Povodec smo uporabili le v mestu, do plaže in na plaži pa ga ni potrebovala.
Res pa je, da smo zmeraj poiskali plažo, kjer ni bilo na tisoče kopalcev.

Kopanja ji nismo omejevali. Preden smo se odpravili na morje, sem prebrala nekaj nasvetov za počitnice s psom, kjer je pisalo, da naj bi se pes kopal v morju enkrat na dan. Jaz se tega nisem držala in je šla v vodo zmeraj, ko je šel nekdo od nas. In tako je bilo 14 dni, cele dneve. Zvečer sem jo stuširala in je bilo vse vredu. 

 Besede ˝joj kako lep pes˝ pa smo slišali na vsakem koraku in v vseh jezikih. Kamorkoli smo prišli je mamila poglede. Tudi na plaži je bila prava atrakcija, ljudje so se ustavljali in opazovali, kako se kopa, skače v vodo, spi pod senčnikom.

Do naslednjega leta, pa bomo še nekajkrat čofotali v  Varaždinskem jezeru.

Dolgo naju ni bilo

Res je, dolgo naju ni bilo na spletu, kar pa ne pomeni, da sva zaspali. Prav nasprotno! Za nama so izjemno aktivni, naporni in razburljivi dnevi!
Velikokrat je resnično težko uskladiti vse obveznost, ki nam jih življenje naloži. Rina pa zahteva svoje!
Dan se prične z obiskom nogometnega igrišča, ki mu doma pravimo speedwy, saj ima tam sedež, poleg NK Petišovci, tudi speedway team Lendava. Ja, speedway je Rinina najljubša beseda. Od trenutka, ko vstanem, me Rina spremlja, od kopalnice do kuhinje...in samo čaka, kdaj bo že rekla ˝speedway˝. Ko izgovorim to magično besedo, se prične tekanje po hiši, iskanje povodca, grizenje flaške v kateri ji nosimo vodo. Prava evforija.
Ko pa delam dopoldne, pa točno ve, da danes iz speedwaya ne bo nič. Že po oblekah ugotovi, da grem tokrat sama od doma.

Še sreča, da smo pri hiši štirje, ki jo imamo enako radi in se ji vsi maksimalno posvečamo. Pa tudi moj delovnik ni klasičen 8 urni, tako da sem veliko doma.

V popoldanskem času Rina veliko počiva oziroma spi. Še posebej, ko so temperature blizu 20 stopinj. Šele proti večeru se zmiga iz hiše. Naredi obhod po dvorišču in že čaka, čaka, čaka ... kdaj gremo na sprehod.  Načeloma se odpravimo v naravo, kjer ni prometa, da lahko prosto teka.

Občasno pa delam popoldne in takrat me z L. prideta iskat k šoli. Že doma ji pove, da gresta iskat M. v šolo in je več ni potrebno vodit, saj točno ve, kje me bo našla. Ko me zagleda pri vratih se od veselja ne more pomiriti. 

Lahko bi rekla, da imamo dobro načrtovane dneve in če komu kaj pride vmes, ga nekdo drug nadomesti. Smo precej usklajeni in organizirani, saj edino tako lahko opravimo vse, kar smo si začrtali.  Dejansko pa nam časa nikoli ne zmanjka, saj skrbeti za psa pomeni skrbet zase.

Ker pa je Rina v zadnjih 6ih mesecih močno napredovala, kar se tiče poslušnosti, smo se odločili, da je do jeseni ne bomo več ˝gnjavili˝ s šolo. Le občasno se bomo odpravili na poligon k trenerju N., da ga ne pozabi :)

Naslednji podvig, ki ga načrtujemo je morje. Še zmeraj zbiram pogum, saj vem, da to ne bo dopust. Ali se motim? A je možno dopustovati s psom?

30.04.2011 - Rinin 2. rojstni dan

Danes je naša Rina dopolnila 2 leti.

 

Vse naj naj naj lubika!!!

Sterilizacija da ali ne?

Za nami je 3. Rinina gonitev. O prveh dveh nisem nič pisala, saj sta potekli popolnoma brez težav, celo neopazno.  Hodili sva na redne sprehode, snubcev ni bilo v bližini, celo njen prijatelj Lux se ni zmenil za nove vonjave. Le občasno se je približal naši ograji, da sta se malo povohala in to je bilo vse.
Sredi decembra pa je nastopila 3. gonitev.  Pričela je krvaveti in to za cel mesec in pol prehitro. Veterinar me je potolažil, da se to dogaja pri psičkah, ki niso nikoli kotile. Naj bi se jim, zaradi naravne potrebe po nadaljevanju vrste, ciklusi skrajšali.
Tokrat pa smo opazili spemembe v Rininem vedenju. Postala je poredna, neposlušna in nasploh vragolasta. Cele dneve je patruljirala ob ograji in nalajavala vse kar je šlo po ulici, od ljudi do avtov. Tudi Luxu se je zbudil nagon, saj je veliko časa preživel ob naši ograji in se z Rino ljupčkal. Ker pa en k drugemu nista mogla sem slišala kako oba žalostno jamrata.

Sprehodi več niso bili izvedljivi. Nekajkrat sva se, optimistično, odpravili na krajši potep, a sva se hitro vrnili domov. Vso pot je vlekla, kakor bi jo kdo preganjal. Pa ne samo v smeri naprej, ampak levo, desno, nato k eni ograji pa k drugi. Poleg! Stoj! Sem! Besede, ki jih je prej dobro poznala so ji postale tujke. Kakor bi ji govorila v kitajščini.

Okrog celega dvorišča smo zakrpali vsako luknjo, skozi katero bi se lahko prebil kak manjši kuža in upali, da je kak večji ne preskoči. Kljub temu je enemu uspelo in to večkrat. Res so iznajdljivi in gibčni, ko jih zagrabi sila nagona. Z Rino sva počivali v hiši, ko sem slučajno pogledala skozi okno in opazila vaškega mačoja Đonija kako se potika po dvorišču. Ko me je zagledal pri vratih, je hitro švignil za hišo in že je bil izven ograje. Ni mi jasno kako in kje mu je uspelo. Nikjer ni luknje, sam pa ni dovolj velik, da bi jo preskočil. To je bilo v času nenehnega pokanja in je Rina več časa preživela v hiši, kakor zunaj. Na nek način nam je pokanje pomagalo pri premagovanju nagona.
Upam, da se ni kaj zgodilo za našim hrbtom ... od takrat nimam miru.
Vse bolj premišljujem o sterilizaciji in berem razloge za in proti. A najhuje mi je dejstvo, da jo moram odpeljat na pravo operacijo, da se pri narkozi lahko kaj zaplete in da bo imela po operaciji bolečine.

Dogsitter

Ne dolgo nazaj sva se s prijateljico pogovarjali, kaj vse smo pripravljeni narediti za sočloveka. Nekako sva se strinjali, da za svoje bližnje oz. tiste, ki jih imaš rad, lahko storiš marsikaj. Vse pa je odvisno od tega, kdo je ta človek, kaj in koliko nam pomeni.
In kaj smo ljudje pripravljeni narediti za svoje štirinožne prijatelje?  Veliko ... včasih smo prav smešni, saj pse ljubimo bolj, kakor ljudi okoli sebe. Pri njih vemo, da ne bomo razočarani, kar pa se v človeškem svetu nikoli ne more zagotoviti.
Kot sem že pisala, Rine ne zapiramo v pesjak, razen v izjemnih primerih in to samo za kratek čas. Ta kratek čas je max 2 uri, nekajkrat na leto. Jasno mi je, da bi morala bit navajena na pesjak in da ji v njem ne bi bilo nič hudega, ampak ... pri srcu me stisne, ko jo zaprem in me žalostno gleda s tistimi svojimi črnimi okicami.
V decembru in začetku januarja pa se je pri nas zvrstilo kar nekaj fešt, poroka in okrogli rojstni dnevi, na katere smo bili povabljeni vsi. Ob vsakem povabilu pa sem najprej pomislila ˝Kam z Rino˝? Da bi bila 10 ali 12 ur zaprta, ne pride v poštev. Lahko bi jo odpeljala k babici, saj tam preživlja veliko časa. Ampak smo zmeraj tudi mi tam. Nikoli pa je nismo pustili same pri njej, ker ima babica veliko dvorišče, ki pa ni povsod ograjeno in je v bližini gozd.
Bila sem odločna, da Rina potrebuje dogsitterja. Dogsitter pa naj bi bila oseba, ki jo Rina pozna oziroma jo ima rada. In smo jo našli ... prav našo babico, ki je bila pripravljena prit k nam in bedet dolgo v noč, ko je Rina pod višnjo čakala, da se vrnemo. Mi pa smo mirno in brez slabe vesti feštali.

Ja, tako daleč smo pripravljeni it za naše ljubljenčke!