Sterilizacija da ali ne?

Za nami je 3. Rinina gonitev. O prveh dveh nisem nič pisala, saj sta potekli popolnoma brez težav, celo neopazno.  Hodili sva na redne sprehode, snubcev ni bilo v bližini, celo njen prijatelj Lux se ni zmenil za nove vonjave. Le občasno se je približal naši ograji, da sta se malo povohala in to je bilo vse.
Sredi decembra pa je nastopila 3. gonitev.  Pričela je krvaveti in to za cel mesec in pol prehitro. Veterinar me je potolažil, da se to dogaja pri psičkah, ki niso nikoli kotile. Naj bi se jim, zaradi naravne potrebe po nadaljevanju vrste, ciklusi skrajšali.
Tokrat pa smo opazili spemembe v Rininem vedenju. Postala je poredna, neposlušna in nasploh vragolasta. Cele dneve je patruljirala ob ograji in nalajavala vse kar je šlo po ulici, od ljudi do avtov. Tudi Luxu se je zbudil nagon, saj je veliko časa preživel ob naši ograji in se z Rino ljupčkal. Ker pa en k drugemu nista mogla sem slišala kako oba žalostno jamrata.

Sprehodi več niso bili izvedljivi. Nekajkrat sva se, optimistično, odpravili na krajši potep, a sva se hitro vrnili domov. Vso pot je vlekla, kakor bi jo kdo preganjal. Pa ne samo v smeri naprej, ampak levo, desno, nato k eni ograji pa k drugi. Poleg! Stoj! Sem! Besede, ki jih je prej dobro poznala so ji postale tujke. Kakor bi ji govorila v kitajščini.

Okrog celega dvorišča smo zakrpali vsako luknjo, skozi katero bi se lahko prebil kak manjši kuža in upali, da je kak večji ne preskoči. Kljub temu je enemu uspelo in to večkrat. Res so iznajdljivi in gibčni, ko jih zagrabi sila nagona. Z Rino sva počivali v hiši, ko sem slučajno pogledala skozi okno in opazila vaškega mačoja Đonija kako se potika po dvorišču. Ko me je zagledal pri vratih, je hitro švignil za hišo in že je bil izven ograje. Ni mi jasno kako in kje mu je uspelo. Nikjer ni luknje, sam pa ni dovolj velik, da bi jo preskočil. To je bilo v času nenehnega pokanja in je Rina več časa preživela v hiši, kakor zunaj. Na nek način nam je pokanje pomagalo pri premagovanju nagona.
Upam, da se ni kaj zgodilo za našim hrbtom ... od takrat nimam miru.
Vse bolj premišljujem o sterilizaciji in berem razloge za in proti. A najhuje mi je dejstvo, da jo moram odpeljat na pravo operacijo, da se pri narkozi lahko kaj zaplete in da bo imela po operaciji bolečine.

Dogsitter

Ne dolgo nazaj sva se s prijateljico pogovarjali, kaj vse smo pripravljeni narediti za sočloveka. Nekako sva se strinjali, da za svoje bližnje oz. tiste, ki jih imaš rad, lahko storiš marsikaj. Vse pa je odvisno od tega, kdo je ta človek, kaj in koliko nam pomeni.
In kaj smo ljudje pripravljeni narediti za svoje štirinožne prijatelje?  Veliko ... včasih smo prav smešni, saj pse ljubimo bolj, kakor ljudi okoli sebe. Pri njih vemo, da ne bomo razočarani, kar pa se v človeškem svetu nikoli ne more zagotoviti.
Kot sem že pisala, Rine ne zapiramo v pesjak, razen v izjemnih primerih in to samo za kratek čas. Ta kratek čas je max 2 uri, nekajkrat na leto. Jasno mi je, da bi morala bit navajena na pesjak in da ji v njem ne bi bilo nič hudega, ampak ... pri srcu me stisne, ko jo zaprem in me žalostno gleda s tistimi svojimi črnimi okicami.
V decembru in začetku januarja pa se je pri nas zvrstilo kar nekaj fešt, poroka in okrogli rojstni dnevi, na katere smo bili povabljeni vsi. Ob vsakem povabilu pa sem najprej pomislila ˝Kam z Rino˝? Da bi bila 10 ali 12 ur zaprta, ne pride v poštev. Lahko bi jo odpeljala k babici, saj tam preživlja veliko časa. Ampak smo zmeraj tudi mi tam. Nikoli pa je nismo pustili same pri njej, ker ima babica veliko dvorišče, ki pa ni povsod ograjeno in je v bližini gozd.
Bila sem odločna, da Rina potrebuje dogsitterja. Dogsitter pa naj bi bila oseba, ki jo Rina pozna oziroma jo ima rada. In smo jo našli ... prav našo babico, ki je bila pripravljena prit k nam in bedet dolgo v noč, ko je Rina pod višnjo čakala, da se vrnemo. Mi pa smo mirno in brez slabe vesti feštali.

Ja, tako daleč smo pripravljeni it za naše ljubljenčke!