Trgatev

Najlepše trgatve so, ko jesensko sonce ogreje in se vsi bližnji zberejo z veliko dobre volje. Prav zaradi sonca, ki se je za vikend odločilo poslovit od naših krajev, smo trgatev opravili v četrtek.
To je bila naša prva trgatev v tem vinogradu in tudi le prvi del trgatve, saj smo trgali le ranino.
Naš vinograd se razprostira na izjemno lepem hribu, tik za našo hišo.

Z vrha vinograda je, ob lepem vremenu, razgled enkraten. Lendavske gorice se razpenjajo nad ravnicami Panonske nižine. Pogled v daljavo nam lahko seže do Medžimurja, Madžarske in celo do Pohorja.

Z Rino se velikokrat spehajava med vinogradi in nadaljujeva pot v bližnji gozd. In prav iz tega gozda prihajajo v naš vinograd srne, lisice, zajci, fazani...za katerimi se Rina z velikim veseljem zapodi. Zmeraj jo moram imeti na očeh.
Ko so se vsi trgači zbrali, smo se napotili v vinograd, za nami pa je, skoraj nevidno, cepetala Rina. Odločno sem jo poslala nazaj v dvorišče, ker domači morajo skrbet za dobro voljo, pijačo in jedačo in ne gledat za psom.
Ojoj, takrat se je pričel jok in stok. Rini se paralo srce, ker ji nisem dovolila z nami. Naredila sem še nekaj korakov, se obrnila ter zagledala žalosten pogled moje lubike. Moje mehko srce je odločilo, da sem se vrnila po njo.
Moram priznat, da Rina še ni dosegla tisto poslušnost, ki so jo jaz želim. Recimo, če se zapodi za mačko, se ne bo ustavila na prvi STOJ, ampak šele na trtji ali celo peti. Ne vem pa kje bi se ustavila, če me ne bi bilo v bližini in ne bi bilo odpoklica. Morda kje na Madžarskem.
Tokrat pa nas je vse prijetno presenetila, kot bi vedela, da mora biti pridna, če želi ostati z nami.

Ni se oddaljila od skupine niti za eno vrsto. Prešarji in brentarji so jo vabili v dvorišče pa ni šla. Pridno je sedela, ležala in samo opazovala okolico. Ko smo se mi premaknili, se je tudi ona ter ponovno sedla. Izkazala se je in si prislužila lepo nagrado.

Tako je minila naša prva, manjša, trgatev. V soboto pa sledi drugi in obsežnejši del. Upam, da bo tudi tokrat lep, sončen dan.

˝pol človek˝

Nekje sem zasledila, da ovčarske pasme dosežejo znanje in inteligenco dveletnega otroka. Otrok pri tej starosti obvlada marsikaj.
Ko sem primerjala znanje naše Rine z znanjem dveletnih otrok, sem ugotovila, da je res nekaj v tem.
Rina ne zna govoriti, ampak nam s svojim obnašanjem in neverbalnim komuniciranjem lahko ˝pove˝ vse. Ko je lačna pride do mene, zalaja, me zagrabi za roko in odvleče do svojega krožnika. Če izprazni posodico z vodo, jo prinese in mi jo vrže pod noge. Najpogosteje pa nas vabi k igri, in sicer tako, da prinese eno od svojih igrač in nam jo polaga v roke. Zjutraj me zbudi točno ob določeni uri, zmeraj nekaj minut preden mi zacinka budilka.
Med počitnicami se je navadila, da grem z njo zjutraj, okrog 9ih, na nogometno igrišče in proti večeru na sprehod. Ker so se moje počitnice, žal, podaljšale za nedoločen čas, smo ta ritem obdržale. Tako se, tudi ko nimam volje, ne morem izmuzniti, saj približno ob istem času privleče povodec in čaka, čaka, čaka.....dokler se ne zmigam.
Zadnjih nekaj dni se je močno spremenila in se veliko več časa zadržuje v hiši. Prej je prišla, preverila.če je vse pod kontrolo in če smo vsi na številu ter šla takoj nazaj ven. Sedaj pa tudi počiva v hiši. Verjamem, da se bo to spremenilo, ko bo padel prvi sneg. Takrat je ne bomo dobili v hišo.
V enem zapisu sem napisala, da Rina razume 50 besed, ampak se je ta številka vsaj za enkrat povečala. Z njo komuniciramo kakor s človekom (otrokom). Preprosto se razumemo. Razume tudi besedne zveze, kot so:
M. je v kleti, pojdi dol! ... res se obrne in gre v klet
Pojdi k ograji in čakaj! ... gre k ograji in čaka, kdo bo prišel
Poglej, kdo je v vinogradu! ... res gre v vinograd
Kje je N? ... me odpelje do N.
Vse to je rezultat tega, da se čez cel dan nekdo ukvarja z njo in se z njo tudi pogovarja. Rina z nami živi in se je zelo počlovečila, in prav zaradi tega sem ta zapis poimenovala ˝pol človek˝.


Veliko ljudi se ne strinja in ne razume našega načina življenja. Zdi se jim nesprejemljivo, da ima pes vstop v hišo, da spi v hiši, da jo včasih hranimo iz roke, da potuje z nami, da nam je hudo, če jo enkrat v dveh mesecih zapremo v pesjak, da jo ljupčkamo (to je bljak in fuj), da jo tolažimo, ko pokajo petarde, da ji peremo zobe, da jo kopamo v kadi, da se en obrok kuha samo za njo...

Ne razumejo in tudi sama nisem razumela, dokler nisem na svoji koži doživela privženost in ljubezen, ki jo lahko nudi pes.