Jezi me, ker ne moreva preživljati časa na prostem, kakor sva ga doslej.
Rina pa ni bila zmeraj strelo in ˝pokoplaha˝. V času najhujšega neurja z grmenjem in bliskanjem strel je sedela na svojem hribčku in opazovala okolico. Tudi pokanje petard je ni preveč motilo. Strahu ni bilo vse do nemilega dogodka, ki se je zgodil v času lanskega veselega demebra. Z Rino sva se igrali na dvorišču in popolnoma ignorirali izživljanje nad pirotehniko v okolici, dokler sosed , ki je od nas oddaljen komaj 50 metrov, ni pognal v nebo paleto ogromnih, frčajočih raket. Ker smo mi nekaj metrov višje so se odpirale nad najinimi glavami, nizko. Občutek je bil skrajno neprijeten.Tudi sama sem se ustrašila. Tu je bil konec veselega decembra.
Od takrat naša Rina več ni pogumnica, ki se ob neurju postavlja na dvorišču, ampak nasprotno, skriva se v hiši, ob kauču, kjer se počuti najbolj varno. Vsak strel, pok ali grmenje povezuje s tistimi raketami, saj neprestano gleda v nebo oziroma v strop.
Danes sem jo, ob pokanju, poskusila animirati z žogo in skrivalnicami. Lepo nama je šlo dokler so se steli in poki slišali v daljavi, ko pa se je zbudil naš dragi sovaščan, pa je zabave bilo konec. Hitro se je skrila v spalnico in glavo potisnila pod posteljo.
