Končno sonček

Končno smo spet imeli lep, sončen, jesenski dan. Zame je jesen najbolj barvit del leta. V naravi je polno pisanega listja, ki nekako naznanja, da se bliža zima. Vse diši po svežem moštu in pečenem kostanju.
Ugotovila sem, da je cela družina odvisna od lepega vremena in sonca. Lahko je -5, ampak naj ne dežuje. S tem se strinja tudi naša Rina, saj smo ji takrat čez cel dan na razpolago.
Ko pa dežuje imamo pravi kaos na dvorišču, na terasi in tudi v hiši. Za to zmeraj poskrbi naš nagajiv kuža. Ne bom več o dežju...danes smo imeli izjemno lep dan.
Na jutranje razgibavanje smo se podali na nogometno igrišče.

Preostanek dneva pa smo preživeli na dvorišču. Vsak si je našel neko zaposlitev, Rina pa je vdano skrbela, da z delom ne bi pretiravali.
Ukradla je vse, za kar se ji je ponudila priložnost, od metle do polena, in nas tako vabila k igri in tekanju po dvorišču. 

Pregled pri veterinarju

Predvčerajšnjim smo z Rino obiskali veterinarja, ker se je nekaj dni močno praskala okrog in v ušesih. Dosedaj na pregledih ni bilo težav. Dvignili smo jo na mizo in veterinar ji je brez težav izmeril temperaturo, vzel kri in cepil.
Tokrat pa ni bilo tako, kar sem tudi predvidela. Imela sem občutek, da ne bo lahko, ker je Rina že nekaj dni zelo poredna in neposlušna.
Pri vstopu v ordinacijo je prevohala vsak kotiček prostora, saj so pred njo bili tam dugi pacienti.
Nato se je pričel cirkus. Dvignili smo jo na mizo in veterinar ji je poskušal z aparatom pregledati ušesa. Ni dovolila. Celo vstala je in poskušala skočit z mize. Noben ukaz ni zalegel, niti povišan ton.
Pa smo jo spustili na tla in počakali, da se pomiri. Med pomirjanjem ji je uspelo skočit na vrata, jih odpret in se zagnat po hodniku.
Nov poskus prav tako ni bil uspešen in veterinar se je odločil, da jo pripeljemo naslednji dan, na tešče, da jo malo omami za pregled. Nikakor se nisem mogla sprijaznit z dejstvom, da moj pes, v katerega vlagam vso svoje pedagoško znanje, ni poslušen.
Pa smo poskusili še enkrat in še enkrat...dokler nisem prijela tisti aparat v roke, jo stisnila k sebi, da se ni mogla več premaknit in ji potisnila kamero v ušesa. Posnetek je pokazal rahlo vnetje.
Veterinar je samo nemo gledal, kaj se dogaja v njegovi ordinaciji. Verjetno je bil začuden, da sem tako reagirala in najbrž vesel, da tega porednega psa ne bo moral obravnavat še naslednji dan.

Mene pa že skrbi kako bo v petek, ko moramo na kontrolo, po kuri antibiotikov.